Prvi Schumacherjev naslov s Ferrarijem

Po dveh sorazmerno lahkih naslovih 1994 in 1995 za Benetton, je kasnejši sedemkratni svetovni prvak kar štiri leta čakal na uresničitev cilja, ki si ga je postavil pri prihodu k Ferrariju – vrniti rdeče po 1979 na vrh. Prvi dve leti se je boril s krhkim dirkalnikom, ki proti superiornemu Williamsu, s katerim sta naslova 1996 in 1997 osvojila Hill in Villeneuve, ni imel veliko možnosti, naslednji dve leti pa je s Hakkinenom bil težke bitke za naslov. Pri Ferrariju se je po desetletjih šlamparij moralo vse sestaviti in kot pri nobeni ekipi (niti Mercedes v začetku tega desetletja ni bil izjema), ni šlo čez noč. Čarobna kombinacija Todt – Brawn – Schumacher pa je vendarle začela delovati.

Tudi sezona 2000 se je začela v znamenju McLarna, Mika Hakkinen je na prvih treh dirkah osvojil pole position, a Šumi je bil tisti, ki je na teh treh dirkah zmagal. Po šestih dirkah sezone je imel štiri zmage, potem pa je sledila še ena rdeča kriza in v naslednjih sedmih dirkah je kar štirikrat odstopil in zmagal le enkrat. Hakkinen je imel spet osem točk prednosti, preden se je zgodila legendarna Monza, v kateri je Schumacher slavil pred Hakkinenom in razlika je znašala le še dve točki.

In potem je na zadnjih treh dirkah v ZDA, na Japonskem in v Maleziji steklo kot po maslu – Schumacher je slavil tudi na teh dirkah in s 108 točkami pred 89 Hakkinenovimi osvojil prvi naslov za Ferrari, Rdeči pa so dobili tudi ekipni boj s 170 točkami pred McLarnom, ki jih je zbral 152.

Na dirki v Indianapolisu je Schumacher prednost povečal na 8 točk in v Suzuki je potreboval le še dve točki več od Hakkinena. Z zmago s slabima dvema sekundama prednosti pred Hakkinenom jo je 8. oktobra leta 2000 tudi potrdil. Bil je to začetek dominacije Ferrarija in Schumacherja, ki je v naslednjih štirih letih osvojil še štiri naslove.

20 let pozneje je situacija pri Ferrariju podobna kot je bila pred obdobjem prvega naslova - porazna.