Največje letalo na svetu

Vojna se ni nagibala v korist cesarstva sonca, hrbtenica letalonosilk je bila zlomljena, vedno več je bilo izgub tudi v letalstvu. In ker so tudi japonske podmornice namesto lovca postale plen, je bila transportna flota ves čas na udaru, s tem pa močno motene logistične poti.

Vrh vojske je zato iskal rešitve, ki bi omogočile premik orožja, vojske in zalog, brez da bi bile te na konstantnem udaru Američanov. Med idejami, ki so krožile med vodilnimi, so bili tudi Kawanishijevi leteči čolni. Kawanishi je bil glavni proizvajalec za Japonsko mornarico z dvema velikima transportnima vodnima letaloma H6K Mavis in H8K Emily. Vojska je 1943 prišla na svetlo z idejo ustvariti velikanski 500-tonski leteči čoln, ki bi lahko prepeljal karkoli kamorkoli in projekt je dobil oznako KX-3.

Takrat ni obstajalo nič približno podobnega, iz česar bi Kawanishijevi možje lahko črpali navdih, zato so morali uporabiti vso svojo domišljijo. Tretji rajh je razvijal Blohm & Voss Bv 238, Howard Hughes je za ZDA gradil (ne)slavni H-4 Spruce Goose.

Za osnovo so pri Kawanishiju vzeli H8K in ga raztegovali in povečevali, dokler ni ustrezal zahtevam vojske. Dimenzije, ki so se pojavile v načrtih, so bile izjemne – KX-3 je v dolžino meril 160 metrov, enkrat več kot Boeing 747, razpon kril je bil kar 177 metrov, v višino pa je letalo merilo izjemnih 34 metrov. Za nekaj tako velikega je bila potrebna tudi izjemna motorna moč. Predlog, ki je obveljal, je vključeval 12 Rikugun Kokogijutsu Kenkyuuju Ne 201 turbo propelerskih motorjev, vsak od njih je razvijal okoli 1870 konjev in poganjal štirikraki propeler. Za nameček je bil na vsakem koncu kril par Mitsubishijevih Ne 330 turbojet motorjev, ki so bili licenčni BMW-jevi reaktivni motorji.

Velikansko okorno letalo bi sicer lahko preživelo veliko napadov sovražnega letalstva, če bi se z njim srečalo, vseeno pa je bila v načrtih oborožitev, sestavljena iz samodejnih strojnic in topov. Spredaj in zdaj bi bil par 20-milimetrskih radarsko vodenih topov, na vrhu trupa pa cela serija strojničnih gnezd z 2 x 13 mm strojnicami. Enako seveda tudi spodaj in ob strani.

Tak projekt je bilo nemogoče uresničiti v času in z resursi, ki so Japonski preostali do konca vojne. Težave so bile tako s turbopropelerskimi, sploh pa reaktivnimi motorji in počasnim razvojem. Do konca avgusta 1945 in uradne kapitulacije Japonske, je sicer že stalo ogrodje KX-3, a do prvega poleta bi v najboljšem primeru minilo vsaj še leto dni.

KX-3 bi postal največje letalo, kadarkoli zgrajeno, vendar je zgodovina hotela drugače in gigant je ostal v knjigah kot le še eno od tajnih orožij druge svetovne vojne. Japonska megalomanija se je kazala tudi v največjih bojnih ladjah Yamato in Musashi, pa tudi v največjih podmornicah, ki so bile podvodne letalonosilke.