Po Opel v Kikindo

In čeprav je bilo lastnih inovacij in izdelkov manj kot za prste ene roke, je toliko bolj cvetelo sestavljanje avtomobilov po licenci. Spomnimo, v Sloveniji smo sestavljali tako Citroene kot Renaulte, da o Tamu, ki se je v Totem mestu sprva naslanjal na Deutzove tovornjake, ne govorimo.

Tudi največji zavodi Zastava v Kragujevcu so praktično vse, kar so izdelovali, pobrali pri Fiatu in tako je tudi danes, ko tam dejansko je Fiat. Tu so še legendarni Golfi dvojke z značko TAS na nosu, ki so nastajali v Sarajevu.

Ampak nekje tam čisto bogu za hrbtom za 10 kanali in močvarami med komarji leži mesto Kikinda, na strogi meji z Romunijo, kjer so od 1977 izdelovali dele za Opla in iz njih celo sestavljali dokončana vozil.

Vse se je začelo s sodelovanjem AD Livnice Kikinda in Opla 1969. Livarna je izdelovala in dobavljala odlitke, ki so v ZRN dobili končno podobo in so jih vgrajevali v Ople. Po osmih letih uspešnega sodelovanja sta livarna in GM podpisala pogodbo o skupni investiciji v tovarno za izdelavo delov. 51 % je pripadlo livarni, 49 % pa GM, vrednost za 15 let investiranja pa je znašala 78 milijonov in pol ameriških dolarjev. 1977 se je tako rodila IDA, Industrija delova automobila.

Kadet je na primer stal 350 tisoč dinarjev, kar je pomenilo, da je s povprečno plačo Jugoslovanski delavec zanj moral delati štiri leta, za Kikindo (Senator) pa kar 8 let.

Da bi dosegli carinsko nevtralnost (se pravi, da ne bi izvažali preveč in uvažali premalo), je Opel pošiljal v Kikindo skoraj sestavljene avtomobile z značko IDA na maski črko J na zadku zraven imena modela.

IDA je delovala vse do 1992, ko so državo doletele ekonomske sankcije. Do maja 1992 je bilo narejenih 38.700 Oplov, med katerimi so Opel Omega, Senator, Ascona, Astra, Corsa in nekaj malega časa celo Vectra. Od prenove Omege 1983 je ta model v Jugoslaviji dobil oznako Opel Kikinda.

V vseh teh letih je tovarna v Nemčijo poslala tudi za 100 milijonov mark avtomobilskih delov. Pred sankcijami je vrednost tovarne znašala 1,3 milijarde mark.