Vesoljska ladja v hribu

Ko se tako vozite po slovenskem avtocestnem križu, na predore niste pretirano pozorni, morda le zaradi omejitev in tu in tam včasih pomislite, da ne bi bilo kaj narobe. In zagotovo ste že kdaj obstali pred eno od lukenj, ko je bil na tabli rdeč križ ali pa so utripale rumene luči in je bila hitrost zmanjšana na 60 km/h – kaj spet dela ta DARS?

Raketna znanost

Predori se zdijo samoumevni del vseh avtocest, a je za njimi prava znanost. Niso le luknja v hrib z lučkami in ventilatorji na stropu. Pred dnevi je Avtomanija obiskala nadzorni center DARS-a na Vranskem, enega od devetih pri nas, kjer skrbijo za odsek avtoceste med Domžalami in Arjo vasjo. Zapeljali smo se tudi v najdaljšega od štirih predorov na tem odseku, Trojanskega in imeli kaj videti. Ta na videz mrtvo hladen beton je pravzaprav živ organizem v stalnem boju človeške genialnosti z materjo naravo in z izjemno pametjo. V tistih sajah, pod lučkami in v hrupu je združenih ogromno disciplin, od gradbeništva, elektrike, elektronike, računalništva, geologije in še smo jih par pozabili omeniti.

Predor ima svojo pamet in je ena najbolj visokotehnoloških konstrukcij, ki jih imamo, čeprav se vam morda to zdi skoraj neverjetno. In potem še nadzorni center s številnimi monitorji. Kot bi igrali kompleksno računalniško simulacijo, le da je tam zunaj pravi svet, ki dnevno prebavi 24 tisoč vozil in kjer se lahko zgodi prav vse. Nad vsem še vedno bedi človeški faktor, ki razpošlje gasilce, servisna vozila, obvesti reševalce, predor pa v veliki meri zna odgovoriti na vsak dogodek tudi sam, preden to opazi budno oko opazovalca na Vranskem.

V naslednjih dneh se bomo z zgodbami sprehodili čez zgodovino predora, obiskali bomo notranjost in bežali pred požarom, nadzorovali odsek in ugotavljali, koliko dela je potrebnega, da odsek živi – zelooo veliko.

Namesto krofov hitro naprej

Cestni odsek, ki smo ga obiskali, je bil desetletja znan po zaviti cesti čez Trojane in obveznem postanku na krofih. Razvoj je zahteval hitrejšo povezavo med vzhodno Slovenijo in prestolnico in tako se že dobrih 16 let vozimo čez viadukte in skozi predore dobesedno pod trojanskimi krofi. Trojanski predor, ki je ta hip še vedno najdaljši dvocevni predor pri nas, leži na odseku A1 med Vranskim in Blagovico, gradili pa so ga med letoma 2001 in 2005. Čeprav tako med vožnjo skozenj ne deluje, pa je v smeri Maribora predor dolg 2,93 kilometra, v nasprotni pa 2,84 kilometra. Pa še blagi ovinek ima. Celoten trojanski odsek je dolg 8,2 kilometra, za promet pa je bil odprt 13. avgusta 2005. Seveda velja za tehnično najbolj zahteven odsek slovenskih avtocest, kar dve tretjini sta v predorih ali na viaduktih, preostali del »na tleh« pa je tudi podprt in utrjen s stenami.

Med gradnjo trojanskega predora so izkopali neverjetnih 600 tisoč kubičnih metrov materiala, vanj vgradili 214 tisoč kubikov betona in 15.400 ton armature. Vgrajenih je za 3400 ton sider, da v predoru ni bazen, pa so vse skupaj izolirali s 130 tisoč kvadratnimi metri hidroizolacije.

To ni peskovnik iz našega otroštva

Mati narava je bila seveda nad tem posegom vse prej kot navdušena in je med gradnjo težila s posedanjem terena nad cevjo v smeri proti Mariboru, zaradi česar so dela začasno celo prekinili, še danes pa okrog betonske cevi, preko katere ne vidimo, narava želi zalizati rano z izdatno kalcifikacijo in stiskanjem terena. Teren nad predorom meri do 130 metrov, nad njim je vas Trojane, tu mimo pa poteka še stara cesta Celje – Ljubljana, ki se odcepi v Izlake proti Zagorju in glavni slovenski plinovod.

Na tej točki je treba vedeti, da so geologi imeli polne roke dela. Predstavljamo si, da je zvrtati luknjo v teren enostavno, kar bi bilo res, če bi bila sestava trdna in enotna. A  ker tla pod našimi nogami ves čas živijo svoje življenje, se sestava spreminja, od kakega prekleto trdega kamna do skoraj poroznega peska, ki z vodo kar steče mimo do lepljive gline. Pa še to je presekano s prelomnicami, ki komaj čakajo, da s celotno vsebino zdrsnejo tja dol proti dolini. No, kot rečeno, edina težava, ki je malce zaskrbela izvajalce, je bilo posedanje na Trojanah, kjer je določen hlev določene kmetije želel malce nižje. Krave niso imele pripomb.

Šalo na stran -  izkopana cev še ne pomeni, da bodo zdaj vanjo zapeljali tudi avtomobili. Celotna črvina dobi še notranjo konstrukcijo iz betona. Pod cestiščem je v dnu drenažni sistem, kamor se stekajo tako voda s cestišča in voda, ki pronica iz terena okoli cevi, nad njim je cestišče obloženo z betonskimi ploščami, kar pa se bo zdaj spremenilo in bodo tudi trojanski predori postali asfaltni, tu so še servisni hodniki, odstavne niše na vsakih 1000 metrov in povezovalni hodniki med obema cevema, skozi katerega lahko zapeljejo tudi velika gasilska vozila. In ja, ne pozabimo na rezervoarje za vodo za potrebe gašenja, ki so nad konstrukcijo in kilometre električnih napeljav za osvetlitev, signalizacijo in nadzor. Ker je predor zelo pameten, ima tudi več nivojev reševanja v primeru, da se zgodi izpad elektrike – ko je vsa Slovenija v temi, je v trojanskem predoru še vedno luč.

Do naslednjič še »nagradno« vprašanje – zakaj v predorih praviloma ne moremo poslušati radija (joj, kako rad imam fiziko v 4. letniku srednje), v trojanskem predoru pa? Svoje odgovore napišite spodaj v komentarje, enega najbolj brihtnega bomo na(d)gradili z darilcem.