Gremo tja, na sever, kjer se svet konča

Nadaljujemo z našimi zgodbami o cestah, kjer smo se vozili včasih, ko še ni bilo avtocestnega križa. Po primorskem in štajersko-prekmurskem kraku je na vrsti gorenjski. Večino delov stare ceste ljudje poznajo, odpeljat gorenjski stari krak v celoti pa je vendarle nenavadno, saj cesta teče večinoma časa čisto drugje kot avtocesta in precej časa tudi nižje ob Savi.

Pot smo tokrat opravili s Peugeotom 308 in to priključnim hibridom, zato je bil na poti za nas še poseben izziv, kako nizko lahko spravimo porabo po navadni cesti in številke so lahko (in so bile) zelo impresivne.

Na pot se je Avtomanija Away Team podal iz baze za Bežigradom v Ljubljani, napolnili smo rezervoar do vrha, baterije je bilo dobrih 6 kW (ali odtenek čez polovico) in potem smo šli na Jesenice. Čez mesto, po Litostrojski in Celovški, kjer se dvakrat odrečeš avtoceste proti Gorenjski, drugič na koncu Šentvida in potem naprej po cesti nad Tacnom skozi Medno in tam se da zaviti še na staro staro cesto mimo legendarnega motela Medno, ki je slovel… vemo po čem… in je že davno zradiran, namesto njega pa stoji nova zgradba.

Do Medna je 8 kilometrov, s pomočjo elektrike pa je bila povprečna poraba le 1,2 litra. Seveda je potem ta številka, bolj ko se je baterija praznila, naraščala, a s kratko razdaljo do Jesenic, je bila ta številka na koncu globoko pod štirimi litri. Še nekaj, po uvodnih kilometrih se je doseg pri merilniku goriva postavil na 680 kilometrov in tam ostal do cilja.

Spust od Medna tam po dobrem kilometru prinese navezavo na glavno žilo v Medvode in med klasičnimi odseki je prepoznaven prav ta klanec na koncu Medvod z rondojem in potem legendarnim odsekom do Kranja z odcepom za Škofjo loko. Legendarnim zato, ker je bil ta odsek kot večina Gorenjke nekoč betonski s »ta-da, ta-da« traverzami z zvočnim efektom, zdaj pa je še zadnji del preplasten s prvo plastjo asfalta vse do Kranja, kjer se odpre pogled na Šmarjetno goro, gumarskega velikana in na nekaj, kar je bilo nekoč veličastna Iskra.

Peugeot 308 GT PHEV poganja 1,6-litrski turbo motor, ki mu streže električni del, skupna sistemska moč je 165 kW (225 KM), baterija pa premore 12,7 kW, kar naj bi zadostovalo za približno 55 kilometrov samo električnega prevoza, v praksi je ta številka v mestu nekje okoli 35 do 40 kilometrov. Sistem baterije med samo vožnji polni in jo takoj tudi porablja (in tako doseg med vožnjo ne bo zrasel z ničle), neglede ali je avto v hibridnem ali športnem načinu, v električnem pa ko je baterija prazna, se ta preklopi na hibridni. Hibridni način seveda pripomore k precej manjši porabi, sploh če smo štartali s polno baterijo. Moč polnjenja je 3,5 kW, kar je za PHEV dovolj, če imate možnost polnjenja doma (ali v službi), malo manj pa je smiselno namensko sprotno polnjenje na javnih polnilnicah – na Petrolovi polnilnici se je baterija napolnila v 4 urah in 35 minutah.

Sledi spust proti Savi pod Stražiščem in čez Savo navzgor po stari cesti, ki prav nosi ime Stara Cesta in gre naprej mimo Police pri Kranju proti Naklu. Na koncu Kranja je povprečna poraba znašala 2,2 litra, razdalja pa 26 kilometrov. Možnosti za vstop na avtocesto je kar nekaj, vendar ponudba ni mamljiva. Tam, kjer po avtocesti prečkamo Tržaško Bistrico po viaduktu tik pred odcepom za Ljubelj, gre cesta spodaj skozi Podbrezje čez pravi 180-stopinjski ovinek.

Od tam se cesta pod Ljubnim približa Savi, dokler pri Dobrem Polju ne prečkamo avtoceste prvič na njeno severno stran in na plato, kjer v Brezju stoji znamenita cerkvica z znamenitim imenom. Na severni strani avtoceste ostanemo le 3 kilometre skozi Črnivec in se oglasimo še v Podvinu, kjer nekdaj veličastni grad razpada. Nastopi goriški klanec in še eno prečkanje avtoceste na več kilometrsko ravnino mimo Radovljice in Lesc do Rondoja, kjer poti vodijo v Begunje na eno stran in mimo Avsenikovega spomenika na drugo stran proti Bledu. Mi gremo naravnost, Jesenice pa se že vidijo v daljavi. Pri Lescah, po 49 kilometrih, je poraba točno tri litre, baterije pa je še za 2 kilometra.

Cesta še tretjič preskoči avtocesto in pripelje direktno do Vrbe. Saj veste, tam je en Marko, ki varuje Francovo domačijo, vse skupaj pa označi spomenik našemu največjemu pesniku. Baterija se tu poslovi in čeprav se je doseg z regeneracijo vsaj navidezno podaljšal za 20 kilometrov, od zdaj naprej ostaja na ničli. Povprečna poraba po 54 kilometrih poti od 61 je 3,0.

Od Vrbe vodi pot naprej mimo Žirovnice in skozi Moste, kjer je tudi zgornja savska elektrarna, po dobrem kilometru pa se odpre razgled najprej na mogočno železarno, za katero sledijo še Jesenice. Avtocesto ves čas spremljamo na nasprotnem bregu Save.

A ker je dan še svež, gorenjski del cest pa se vendarle konča še malo naprej, smo potegnili vse do Rateč mimo Kranjske gore. Pot, dolga 29 kilometrov, gre precej navzgor, kjer v Kranjski gori na novo gradijo križišče pri smučišču, do Rateč in malo pred tem odcepa za Korensko sedlo ali na drugo stran v Planico.

Če smo že tu, pa gremo še malo naprej proti Velikanki. Vstop v dolino pod Poncami nas pozdravi z malomarno vzdrževanim napisom, kjer je odpadla črka T, za kratek vstop v področje skakalnic, kjer je tudi na ponedeljkov dan kar veliko ljudi, pa fantje obračunajo še 3,5 evra vstopnine – za 24 ur ali le za 10 minut.

Pot nazaj je bila namenjena predvsem izračunu vožnje po avtocesti od Jesenic do izhodišča v Ljubljani in seveda je jasno, da je razlika občutna – časovno je pot krajša za skoraj polovico, razdalja pa ni bistveno manjša - celo večja je, se pa ob takem časovnem prirastku povprečna poraba zavrti na 6 litrov v hibridnem načinu, verjetno pa bi polna baterija po izračunu odvzela le kake tri deci.

Še bolj impresivna pa je bilanca porabe pri P308 – za celotno pot od tu do tja in nazaj (kot bi rekel Bilbo Bisagin) smo naredili 196 kilometrov, od tega 68 kilometrov po avtocesti, povprečna hitrost je bila 53 km/h, najboljša številka pa je povprečna poraba – 5,1 litra. V rezervoarju za gorivo, ki kaže še 445 kilometrov dosega, je po 200 kilometrih (in dodatku elektrike) manjkala manj kot četrtina goriva. Veliko nižje pa pravzaprav ne gre, je pa s tako konfiguracijo mogoče postavljati izzive samemu sebi. Le omejitev se morate pri takih podvigih držati, da ne ugriznete v rumenega Mercedesa, ki pade mimo 200+ na uro, čez nekaj kilometrov, pa ga Provida že »šraufa« na bencinski črpalki pri Radovljici.