Najprej je potrebno vedeti nekaj: to ni stadion in sprehod med tribunami je v resnici kar pošten pohod, pa še govorimo samo o nekaj izbranih tribunah. Sektorji oziroma tribune so namreč nestrnjeno razporejeni ob celotni progi, drugače kot na nogometnem stadionu. Če bi želela obhoditi vse, bi to pomenilo vsaj deset kilometrov, če ne še več.

Odpravim se torej do tribun v bližini znamenitega Red Bullovega železnega bika. Čisto do bika ne morem, ker ga varuje ograja, verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da bi se v nasprotnem primeru kaj hitro na njem nabrala kopica razposajenih otrok (in odraslih), od tam naprej pa nesreča ne bi bila več daleč. Vseeno se ikoničnemu biku približam do koder morem in se slikam z njim.

Pot nadaljujem na tribune. Prvi hip pomislim, da sem se znašla na tribuni Red Bullovih navijačev, ko pa se ozrem naokrog, opazim, da prevladuje oranžna barvna shema tudi na vseh ostalih tribunah. Nizozemski navijači namreč nadvse radi obiščejo Avstrijo, njihovo navdušenje pa je v letošnji sezoni, ko je njihov junak nosilec naslova svetovnega prvaka, toliko večje. To je mogoče razbrati tudi iz njihovih veselih vzklikov, ki so sicer v meni nerazumljivi nizozemščini, ampak njihovo navdušenje pa je mednarodno. Pripadnost izkazujejo tudi z oranžnimi majicami z napisi »Orange Army« in »Max, we are back«. Slednji napis nas nehote spomni na lansko in predlansko sezono, ki sta bili za navijače, ki so se pripravljeni pripeljati čez celo Evropo, da bi podprli svojega idola, še posebej bridki, zato je razumljivo njihova radost letos toliko večja.

Ko se malce pomudim med veselimi Holandci, se kar nekoliko nalezem njihovega navdušenja in za trenutek se počutim, kot da je moj najljubši dirkač trenutni svetovni prvak. Še posebej prisrčen je fantič kakšnih sedmih let, ki se vidno razveseli in začne vzklikati: »Max, Max!«, ko švigne mimo Red Bullov dirkalnik.

Navijači so v splošnem organizirani in disciplinirani, upoštevajo navodila redarjev, opaziti ni nobenega razgrajaštva, samo iskreno veselje in pričakovanje nastopa svojega junaka. Ne vem sicer, ali je bilo enako veselje prisotno tudi kasneje, med kvalifikacijami, ko je Maxov dolgoletni tekmec končal v ograji prav pred njihovimi nosovi. Kakorkoli že, ko so se kvalifikacije končale v prid aktualnega svetovnega prvaka, je njihova radost eskalirala v popolno zadimljenje legendarnega bika na hribčku. Ne morem si ravno predstavljati, koliko bolj bodo pokazali navdušenje, če bo v nedeljo Max skočil na najvišjo stopničko, ampak ne dvomim, da bodo našli način.