Čakajoč na Lewisa

Ko sem prvi dan nekoliko bolj raziskovala paddock, mi to še ni bilo povsem jasno. Zato tudi nisem posvečala posebne pozornosti gručici VIP obiskovalcev in novinarjev pri vhodu na parkirišče dirkačev. Pomislila sem le to, da če so oni tam, potem verjetno ni prepovedano stikati tam okoli, pa sem šla na parkirišče, da bi posnela fotogalerijo vozil, s katerimi se dirkači vozijo izven steze. Parkirišče je bilo razmeroma prazno, zato sem lahko mirno fotografirala vsak avto posebej. Potem pa sem naenkrat opazila siv Mercedes, ki je pripeljal na parkirišče in bilo je očitno, da je vzbudil pozornost skupinice pri vhodu. Za volanom je bila svetlolasa ženska in v tistem trenutku sem se zavedla, kaj točno se dogaja. Voznica je parkirala, izstopila iz avta, nam pokimala in vzela iz prtljažnika torbo, dva fotografa, ki sta prej čakala pri vhodu, pa sta že zavzeto fotografirala. Ne njo, pač pa potnika, ki se je pripeljal na zadnjem sedežu. Voznica je bila seveda Angela, potnik pa Lewis Hamilton.

Čeprav ne spadam med ljudi, ki bi idealizirali zvezdnike, sem bila v tistem trenutku kanček osupla. Ne toliko zato, ker sem zagledala velikega Lewisa Hamiltona, pač pa zato, ker sem nanj naletela čisto po naključju in nepričakovano. Pa tudi po naključju sem motovilila ravno tam, kamor sta parkirala, medtem ko je ostala gručica – razen prej omenjene dvojice fotografov – spoštljivo stala pri vhodu in čakala. Lahko bi stopila bližje, lahko bi mu celo odprla vrata in ponudila, da mu nesem torbo, se predstavila, karkoli pač, ampak nisem. Priznam, malce tudi za to, ker sem bila šokirana, ne pa samo zato. Lewis je izstopil in se odpravil proti izhodu s parkirišča, kjer so ga že čakali navijači. Čeprav je deloval nekam zadržano in nedostopno, je nekaj mladih oboževalcev in oboževalk vseeno pogumno pristopilo in prosilo za avtogram in selfi. Sedemkratni svetovni prvak se je prijazno nasmehnil, kot pravi britanski gentleman, čeprav je bilo videti, da mu ni ravno do druženja z množico. Prav zaradi slednjega se sama nisem drenjala zraven. Lewis in Angela sta nadaljevala svojo pot, množica pa se je počasi razkropila.

Počasi sem torej dojela, da čakajoča skupina napoveduje nekaj zanimivega in razburljivega. Kakšne pol ure pred sobotnim treningom sem tako opazila skupinico, ki je potrpežljivo stala na koncu paddocka. Zelo raznoliko skupino, ki so jo sestavljali novinarski kolegi, fotografi in snemalci, pa tudi imetniki VIP prepustnic in navijači, nekaj je bilo celo otrok. Množica je stala med Mercedesovo garažo in motorhomom, zato sem domnevala, da tudi tokrat čakajo Lewisa Hamiltona. V čakajoči skupini je bil tudi njegov oče Anthony, kar me je toliko bolj prepričalo o pravilnosti moje domneve. Še sama sem se postavila zraven in čakala, bolj ali manj odločena, da tokrat ne bom stala kot lipov bog, ne tako kot včeraj na parkirišču. Po dobre pol ure – v tem času je nekaj mlajših čakajočih obupalo in odšlo – je čakanje naposled obrodilo sadove. Po stopnicah sta se spustila Angela in Lewis. Kljub pripravljenosti so navijači tokrat ostali praznih rok, njihov junak je namreč naglo prečkal območje, kjer smo čakali, med hojo pa gledal v telefon. Tokrat niti najbolj vztrajnim navijačem ne bi uspelo prebiti njegovega nevidnega oklepa. Česar spoštljivo niti niso poskušali, morda tudi zato, ker smo vsi vedeli, da je Lewis po petkovih težavnih kvalifikacijah povsem razumljivo slabe volje in v skrbeh. Američanka poleg mene je bila videti zadovoljna z izplenom več kot polurnega čakanja in je pokomentirala, da se je izplačalo. Nisem se mogla povsem strinjati z njo.

Seveda sem tudi sama imela pripravljen fotoaparat, nenazadnje pa tudi telefon za morebiten selfi, ampak sem, enako kot dan poprej, raje slikala od daleč. Pravijo, da ne smeš nikoli spoznati svojih junakov. Ne vem sicer, ali to drži, nedvomno pa jih je bolje spoznati takrat, ko so dobre volje, ne pa dan po tem, ko so svoj dirkalnik parkirali v ograjo. Nekoč pa zagotovo.