45 let triumfa v Monte Carlu

Takrat si ni nikoli predstavljal, da bo enkrat sam pilotiral svoj reaktivni avion in helikopter, upravljal s hitrostno jahto in vozil unikatne, ročno izdelane prototipe športnih avtomobilov, ustvarjene prav zanj. Še na kraj pameti mu takrat ni prišlo, da bo imel moštvo Formule 1 in zgradil lasten avtomobil, ki bo nosil njegovo ime, in kaj še, da bi ta avtomobil zmagal na najbolj prestižni dirki v Monte Carlu. Nikoli ni pomislil, da bo postal idol mladim ljudem, katerim bo dal inspiracijo za formulo o uspehu. Eden izmed njih je bil tudi Matjaž Tomlje.

Walter Wolf, rojen v Mariboru, je v začetku sedemdesetih let zaslužil bogastvo z naftnimi posli v Nigeriji. Z milijoni je lahko realiziral svoje sanje. Kupil si je vile po celem svetu – od Azurne obale, Acapulca in Kanade do zimskega dvorca v prestižnem avstrijskem alpskem letovišču Lech. Kupil si je privatni jet, helikopter in si naročal ročno izdelane prestižne avtomobile. Leta 1975 se je začel pojavljati v boksu Franka Williamsa na velikih nagradah Formule 1.

Wolf je ekipi pomagal iz krize in ji kupil nekaj motorjev Cosworth. Rojena je bila ekipa Wolf-Williams. Uporabljali so opremo in dirkalnike Hesketh Racinga. Po dogovoru se je tako Hesketh 308C preimenoval v Williams FW05. Voznika sta postala Jacky Ickx in Michel Leclere ter kasneje Arturo Merzario.

Takrat je bila Williamsova ekipa zadolžena za več kot 140.000 angleških funtov. Wolf je dolgove odkupil, kot lastnik čez noč zamenjal ključavnice in Franku prepovedal vstop. Tim je preimenoval v Walter Wolf Racing. Locirani so bili na ulici Bennett Road v Readingu in kot konstruktor vozila se jim je pridružil dr. Harvey Postlethwaite. Harvey je glavnega dizajnerja Patricka Heada prepričal, da je ostal v ekipi, iz ekipe Team Lotus pa privabil še Petra Warra, moštvenega managerja. Postlethwaitov WR1 je bil preverjena kombinacija agregata Cosworth, menjalnika Hewland in enostavne aluminijaste šasije. Ko je k ekipi iz moštva Tyrell prestopil Jody Scheckter, so dobili še odličnega dirkača. Nihče ni pričakoval, da bo ekipa zmagala že na uvodni dirki sezone v Argentini. Sicer je bila to zmaga z nekoliko sreče, saj je Scheckter štartal z desetega štartnega položaja, nakar je šest dirkačev pred njim dirko končalo predčasno. Razočarani Frank Williams je s Patrickom Headom ustanovil Williams Grand Prix Engineering. Isto sezono je Scheckter osvojil Veliko nagrado Monaka in Kanade, hkrati pa mu je uspelo še šestkrat priti na zmagovalni oder, kar mu je na koncu pomagalo v skupnem seštevku končati na drugem mestu za Nikijem Laudo in osvojiti četrto mesto med konstruktorji za ekipo Walter Wolf Racing. Ekipa je ostala enaka tudi leta 1978, s tem da je Postlethwaite izdelal nov dirkalnik WR5, ki se je pojavil na dirki za Veliko nagrado Belgije. Scheckter je dirko v Španiji končal na četrtem mestu, dirko v Nemčiji na drugem, vendar so kljub temu dirkalnik WR5 kmalu zamenjali z WR6, s katerim je končal sezono s tretjim mestom na dirki za Veliko nagrado ZDA in z drugim mestom na dirki za Veliko nagrado Kanade. V skupnem seštevku je pristal na sedmem mestu. Konec leta se je Scheckter preselil k Ferrariju in Wolf je najel Jamesa Hunta. Postlethwaite je skonstruiral WR7, sponzor je bil Olympus. Bolid ni bil preveč uspešen in kmalu ga je nasledil WR8. Sredi sezone se je Hunt odločil upokojiti in Wolf ga je zamenjal s Kekejem Rosbergom. Wolf je dal možnost tudi Bobbyju Rahalu, ki je zanj vozil dve dirki v Ameriki. Z novim WR9 se ni spremenilo veliko in Wolf se je odločil, da je njegove avanture s Formulo 1 konec, tako je ekipo prodal Emersonu Fittipaldiju.

Poleg udejstvovanja v Formuli 1 je Wolf leta 1977 pri Dallari naročil prototip Can-Am za dirke v Ameriki. Wolf je za voznika angažiral Chrisa Amona, a ga je sredi sezone zamenjal Gilles Villeneuve.

Leta 1978 je Wolf financiral konstrukcijo Dallara, šasijo Formule 3, poznano kot WD1, s katero je Bobby Rahal v Wolfovih barvah dirkal na evropskih dirkah F3. Takrat je Wolf z Ronaldom Thomsonom, nekdanjim predsednikom družbe Phillip Morris, na trg lansiral linijo luksuznih izdelkov za moške znamke Walter Wolf Racing, katero so promovirali z dirkami Formule 1. Šlo je za moško kozmetiko, moško modo in druge visoko kvalitetne izdelke s pridihom športnosti in glamurja.

Japonski podjetnik Hiranuma, ki je prevzel licenco Walter Wolf Racing za Japonsko, je sponzoriral Formulo 2 in dirke prototipov ter znamko s številnimi zmagami v temno modro-zlatih avtomobilih odlično promoviral na Japonskem.

Walter Wolf je v sedemdesetih letih sodeloval s tovarno Lamborghini in prijateljeval s takratnim tehničnim direktorjem ing. Gianpaolom Dallaro. Tako je leta 1974 z Lamborghinijem razvil Countach 400S s prototipnim 5-litrskim motorjem, ki je ob 7.900 vrtljajih razvil 447 KM in dosegel 315 km/h. Dallara je na vozilo Countach Wolf Special namestil velika Pirellijeva kolesa P7, s širino 315 na zadnjih pogonskih kolesih. Tako je bilo treba razširiti blatnike, da so pokrila velika kolesa. Zadaj in spredaj so namestili spojler. Prvi avtomobil je bil živo rdeče barve. Leta 1976 je Wolf kupil drugi specialno zanj narejeni Countach v kraljevsko modri barvi. Zadnji Countach je Wolf naročil leta 1978 v temno modri barvi moštva Formule 1 z rdečimi znaki W. Ta avto je bil razstavljen na Lamborghinijevem razstavnem prostoru na ženevskem avtomobilskem salonu. Tam še brez zadnjega krila, vendar z dirkalnimi zavorami AP s šestimi bati v zavornih čeljustih. Zavorno moč je bilo mogoče nastavljati kar iz kokpita. Tudi sklopka je bila dirkaške izvedbe. Kasneje je bilo na vozilo nameščeno zadnje krilo, ki ga je bilo tudi mogoče nastavljati iz kokpita. Wolfov prototip je bil tako uspešen, da ga je tovarna leta 1980 z nekaj spremembami začela prodajati tudi drugim kupcem pod oznako LP 500.

Walter Wolf je v osemdesetih letih zopet presenetil avtomobilske navdušence z zelo posebnim hiper avtomobilom. Zmagovalni bolid dirke 24 ur Le Mansa, Porsche 935, sta brata Kremer iz bližine Kölna po Wolfovem naročilu priredila za cestno uporabo. Osnovno šasijo, ki je bila serijska 911, je Wolf pripeljal iz Kanade, tako da je imel avtomobil kanadske registrske tablice in s tem zaobšel homologacijo. Avto je imel popolnoma enake performanse, torej 2,8-litrski motor z dvema turbinama, ki je razvil 730 konjskih moči in končno hitrost preko 360 km/h. Edina razlika od tekmovalnega modela je bila notranjost oblečena v modro usnje z emblemom WW na števcih, sedežih in karoseriji. Wolf je z njim obiskal tudi rodno Slovenijo, kjer je z njim požel veliko pozornosti.

Nadobudni Matjaž Tomlje, ki je sanjal o dirkah Formule 1 je Walterja Wolfa prvič videl, ko je na dirki v avstrijskem Zeltwegu skočil čez ograjo in v bokse Formule 1 ter si od blizu ogledoval bolide svetovnih znamk. Pri moštvu Williams je bil parkiran vesoljski avtomobil, ki je bolj spominjal na podmornico Nautilus ali na reaktivnega lovca. Šlo je za ekskluzivni prototip Lamborghini Countach LP 500. Lastnik se je s svojim avtomobilskim čudom pred dirko zapeljal po progi in požel velik aplavz. Matjaž takrat še ni vedel, kdo je ta skrivnostni, kot se je sam izrazil, »frajer«. Naslednje leto je Tomlje spet obiskal Zeltweg in gospoda nagovoril, da bi rad vozil za njega. Tako se je začelo njuno prijateljstvo in potovanja po celem svetu, Matjaž pa je njegovo znamko prinesel na jugoslovanski trg in prodal na milijone luksuznih moških izdelkov, ki so do danes naredili promet v višini treh milijard evrov.