Brezmejni občutek svobode z Mustangom

Potem ko so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v državi, ki je narekovala razvoj prevoznih sredstev, štirikolesniki dobili tudi vlogo pri preživljanju časa brez obveznosti, sploh pri prvi povojni generaciji, so šestdeseta prinesla iskanje novih trendov. Tradicionalne limuzinske oblike so postale bolj kupejevske, z dolgim nosom in mogočnimi motorji. Sredi šestdesetih se je rodil mišičnjak (muscle car), posebna kasta avtomobilov, ki niso bili le sloki, atraktivni in močni, pač pa tudi cenovno dostopni – uporabni tako za vsakodnevno rabo kot merjenje moči med adrenalina polnimi mladeniči za nastopaštvo pred prikupnimi predstavnicami ženskega spola.

Aichi razmišlja o filozofiji mišičnjaka

Dodge Challenger, Chevrolet Camaro in Ford Mustang so predstavniki večnega rivalstva ameriških avtomobilskih gigantov za naklonjenost voznikov, ki jim pot pomeni več kot sam cilj. Popkultura, predvsem glasba in filmi, so tudi na našo celino prinesli dovolj slikovit opis, kako je živeti v svetu, ki se ga vojne niso neposredno dotaknile. Ko je Evropa še lizala rane, je vožnja z odprto streho sredi kilometre in kilometre dolgih ravnih cest proti sončnemu zahodu, skupaj z mogočnim zvokom osemvaljnih strojev spomnila, da je lahko tudi tehnika umetnina, poezija in strast.

In ravno mišičnjaki so pravi primer, kako stoletja človeškega raziskovalnega duha, mojstrstva obrti, domišljije in inženirske genialnosti stečejo v isto točko, četudi je to avto. Mišičnjaki so dokaz, da je avto lahko več kot prevozno sredstvo – so spomenik človeški nečimrnosti, pa tudi genialnosti, kako ustvariti nekaj, kar vemo, da ni povsem racionalno, pa to vseeno želimo. S stotinami malih delčkov, ki pri visokih temperaturah in naglem gibanju premikajo človeka in meje njegovih zmogljivosti.

Prvi menedžer znamke, ki je naredila Ameriko mobilno, Lee Iacocca, je vedel, kaj želi in to je tudi dobil. Ko je Mustang leta 1964 ugledal luč sveta, je bil dostopen, povprečno močan, a tudi privlačen avtomobilček za mlajše generacije in tiste, ki vedo, kaj hočejo. Drznost inženirjev, med njimi tudi Carrolla Shelbyja, je potem natrenirala prerijskega žrebca, da je postal dirkaški konj in že generacije drži primat najbolje prodajanega ameriškega športnega avtomobila.

Svet se je z desetletji spreminjal, postavil na glavo. Nič več ni bencin tekel v potokih, okolje je postalo važno, brezciljno vožnjo zaradi nje same so zamenjale druge skrbi. Tudi mišičnjaki so imeli svoje vzpone in padce, Mustang je v letih, ko je bil tu, ker je pač bil, pred četrt stoletja spet našel svoje korenine in jih utrdil bolj kot kadarkoli prej. Naj bo to osnovna različica ali dodelani in nadgrajeni Mach 1 z V8, ki smo ga imeli priložnost spoznati, filozofija ostaja enaka – avto lahko ima dušo in Mustang jo ima. In to da tudi vedeti tako navzven kot ob prvem zagonu motorja. Je prevozno sredstvo, ampak to ni, je poklon človeški genialnosti, zbirateljski predmet kot slika ali kip, pa nenazadnje tudi naložba, ki ji bo zaradi posebnosti z leti, ko avto naš vsakdanji pelje proti neznanim cestam, cena le še rasla. Tudi naši zanamci ne bodo pozabili na avtomobile in tudi oni bodo potovali. Začne se pri točki A, točka B pa lahko tudi počaka.

Pirko se poigra s tehnikalijami aktualnega Mach 1

Mustang z oznako Mach 1 je najbolj drzna izvedba tega ameriškega mišičnjaka. Da ne bo pomote, to ni novost pri temu modelu, saj so jo prvič uporabili konec šestdesetih in potem še v začetku novega tisočletja. So jo pa zdaj precej bolj oplemenitili. Namreč, Mustang je v tej izvedbi najbolj oster, natančen in eksploziven vseh časov. Poglejmo, zakaj. Najprej velja omeniti njegovo veliko srce. Pod sprednji dolg pokrov motorja je vgrajen še za odtenek  bolj navit petlitrski bencinski osemvaljnik, ki pri 7250 vrtljajih razvija 338 kilovatov (460 KM), pri 4900 vrtljajih pa 529 Nm navora. Zaloge moči in navora je za 1751 kilogramov težko legendo občutno dovolj. Motor testnega primerka je bil spojen z ročnim šeststopenjskim menjalnikom Tremec, kar je avtomobilskem svetu danes že precejšnja redkost, a hkrati ta kombinacija ponuja tisti prvinski vozniški užitek.

Za voznika bo v tem primeru veljalo malenkostno napenjanje mišic, saj menjalna ročica zahteva precej bolj čvrste premike, podoben pristop pa velja tudi za potisk stopalke za sklopko. Tudi zato je rezultat pospeševanja z mesta do 100 km/h na papirju za odtenek slabši, a še vedno bliskovit in traja vsega 4,8 sekunde, 13 sekund tak Mustang potrebuje pri pospeševanjih na 400 metrov, medtem ko najvišjo hitrost doseže pri 267 km/h. Ampak, to so le tovarniški podatki. V praksi je lahko tudi drugače, zato pa Mustang za volanom potrebuje izkušenega voznika, saj je pogon speljan na zadnji kolesni par, izbor najbolj športnega programa vožnje pa pomeni, da bodo zadnja kolesa brez elektronskega nadzora. Brez klasičnega ameriškega »burnouta« pač ne gre.

Fordovi razvojniki so Machovo število kakopak povezali s hitrostjo in ga vnovčili kot dober marketinški prijem. Po drugi strani dajejo vedeti, da je to najhitrejši serijski Mustang. Ameriškemu mišičnjaku so razvojniki dali drugačne oblikovne poteze sprednjega odbijača, spremenjena je maska, opaznih je več odprtin za zajem zraka, izboljšana je aerodinamika, tudi s pomočjo nove rebraste plošče podvozja, ki tok zraka usmerja k zavoram. V temu aerodinamičnemu paketu je še nov usmerjevalnik zraka spredaj in zadaj ter novo oblikovan difuzor.

Če k temu prištejemo še za nekaj milimetrov nižje podvozje, so Fordovci izračunali, da ta različica ustvarja za 22 odstotkov več tlačne sile za potrebe boljšega oprijema med vožnjo. Seveda, se niso ustavili zgolj pri izboljšavah aerodinamike. Izboljšali so še učinkovitost Brembovega zavornega sistema, mu vgradili prilagodljivo vzmetenje MagneRide in izpilili delovanje volanskega mehanizma, vse z namenom, da Američan ceste zajema z visoko dozo suverenosti.

Ampak Mustang je nekakšna avtomobilska ikona. Ustvarjen za nastopanje. Že vsakodnevni jutranji zagon motorja in nizki toni izpušnega sistema pustijo poseben pečat. Te lahko uporabnik tudi deloma zaduši preko gumba na volanu, a to med našim druženjem ni prišlo v poštev. Še bolj huronsko je renčanje osemvaljnika, ko se ogret približuje rdečemu polju vrtljajev, da samodejnega dodajanja plina med prestavljanjem prestav nižje, niti ne omenjamo. Čista uživaška ameriška klasika. Seveda, je Mustang Mach 1 tudi primerno ovrednoten. Dobrih 75 evrskih tisočakov oziroma 10 več kot od brata z oznako GT.

Dottore z Mustangom navduši mulce (in sebe)

Fordov Mustang je legenda od prvega dneva, ko ga je Ford pokazal javnosti. Na tej strani luže se velikokrat ne zavedamo, koliko zgodb in prepoznavnosti je v teh, za nas malce preveč podobnih avtomobilih iz klasičnih let Detroita. No, Mustang je morda izjema. Vedno je bil nekaj posebnega tudi v Evropi. Pred mnogo leti sem izvedel, da je nekdo od očetovih znancev v sedemdesetih vozil Mustanga. Prvo dodatno vprašanje je bilo, če osemvaljnega in ali je bil morda kabriolet? Žal ni bil niti eno niti drugo, a gospoda sem od takrat dalje gledal v povsem drugi luči.

Živimo v malce drugačnih časih, ki se jih zasvojenci z bencinom morda še niti ne zavedamo povsem. Zaradi dosegljivosti vozil nasploh in verjetnega postopnega prehoda na avtomobile v obliki napol brezimna pomagal za osebni transport, nam in posebej mladim manjka kanček tehnične kulture ali odnosa do nje. Ste bili kdaj v muzeju računalnikov? Posrečenega so imeli (morda je še vedno) v bližnji Reki. Saj zaigra srce, ko vidite C64, Spectrum, Atari ali Amigo, prve domače računske in igričarske stroje. Ampak kakšna čustva pa gojite do 386-ice, prvega Pentiuma ali 1 Gb ključka? Nobenih? Tako je pri večini sodobnih avtomobilov, ko jih postavimo ob bok recimo našemu Mustangu Mach 1. So uporabni, so tam, so novi, a popolnoma nič več kot to. Ko se nam zahoče, jih zamenjamo za nekaj drugega.

Že prvi zvok in drget osmih valjev ob zagonu, rahlo poplesovanje celotnega avtomobila prepriča bolj občutljive. Ostali morda potrebujejo malce počez speljan ovinek, varno seveda, kričečih osem valjev pred rdečim območjema ali prilepljenost na sedež pri pospeševanju. Da se zavedo, da je popolnoma utirjeno življenje … na smrt dolgočasno. Dolgočasno pa z Mustagom Mach 1 sploh nikoli ni. Še najmanj zaradi pogledov drugih, saj podobnih vozil vseeno ni tako ekstremno malo. Dolgočasno ni bolj zaradi intenzivnosti občutkov, ki jih avto daje. Ni sterilen, daleč od tega, gre lahko tudi malo na živce z jeklenim menjalnikom in mišičasto sklopko. Z večnim kolovratenjem s sedeži zadaj in zasilno klopjo, kamor gredo sicer tudi otroški sedeži.

Današnji otroci nimajo naših referenc smrdečih izpuhov dojcov, Mercedesovih 200 D, modrega dima Wartburga ali “modriče” ob popuščanju plina pred zavojem v Stoenki. Vseeno pa začutijo naše veselje, se mu sprva močno čudijo, a kaj kmalu tudi popustijo. Bi Mustang Mach 1 ponovno prinesel nekaj sproščenega veselja za volan? Zagotovo! Mar to pomeni nevarno vedenje na cesti? Še zdaleč ne! Morda je to otroško veselje celo bolj pomembno kot zgolj preračunavanja koliko bodo tako kleni analogni avtomobili vredni čez 25 ali 30 let. Mislite, da ne boste dobili bencina? Tudi oves za konje si lahko še vedno omislite, pa morda res ni tako poceni kot je bil davnega 1886 pred Carlom Benzom. Ali pač?

Kako pa Mustang Mach 1 odigra svojo vlogo v današnjem prometu? Presenetljivo elegantno. Prepriča s športnejšo predstavo kot smo je vajeni pri generičnih Mustangih. Svoje naredi izjemno in močno izboljšano vzmetenje ter kombinacija osemvaljnika z ročnim menjalnikom. Avto živi, a njegovo življenje ni tako zelo skrajno športno, da bi zanj plačevali izjemen davek. Poraba je spodobna, cena je prav tako nekaj s čimer bi se večina sprijaznila. Dejstvo pa je, da ga je za čisto edini in prvi avto, morda res malce škoda. V klasični trojici Mustanga, Corvette in Chargerja je prvi najbolj vsestranski. 

Kratka zgodovina šestih desetletij

Prva generacija Mustanga je bila predstavljena 17. aprila 1964, potem ko so inženirji razvili avto v rekordnih 18 mesecih. Iz prvotne zasnove dvoseda s sredinsko nameščenim motorjem je nastal štirised z dolgim nosom v več karoserijskih različicah, s kratko streho, kot kupe in kabriolet. Za ugodno ceno 2.368 dolarjev (današnjih 20.500) so poskrbele številne komponente iz drugih Fordovih modelov kot sta Falcon in Fairlane. Prodajne številke so za 10-krat presegle načrtovane in v prvem letu in pol je bilo narejenih več kot milijon primerkov. Leta 1973, ko se je prva generacija končala, je bil Mustang že pošteno predrugačen, težji, manj zmogljiv, posledično pa je močno padla prodaja.

Druga generacija je doživela le štiri leta in pol, avto je postal manjši in zaradi novih predpisov tudi manj mišičast. Na trg je prišel tik pred veliko naftno krizo, zato so bili posegi v motorne zmogljivosti logični. Najkrajša generacija prerijskega konjička, ki ni poznala kabrioleta, se je izpela z modelnim letom 1978.

1978 je prišla na vrsto tretja, ki se je vlekla vse do 1992, kar 14 let. Avto je sledil oblikovnim smernicam takratne in večkrat spremenil obraz – najprej je imel štiri oglate vdrte luči, od 1987 pa je dobil zaprte kompozitne luči, 1983 pa se je prvič vrnila tudi izvedba brez strehe. Zaradi ekonomskih sprememb in stroškov je Mustang konec osemdesetih skoraj postal klon Mazde MX-6, na srečo so pri Modrem ovalu ta poskus preimenovali v Probe.

Konec 1993 je nastopila četrta generacija, ki je trajala deset let in Mustang je spet dobil mišice in kar nekaj oblikovnih navdihov iz prve generacije. Tudi motorji so postali sodobnejši, tisti najbolj naviti v različicah Mach 1 in Cobra so imeli 240 oziroma 290 kW. Ta generacija je pomenila dokončno vrnitev h koreninam in po skoraj 30 letih je Mustang spet dobil nazaj svoje osnovno poslanstvo, ki ga ni več izpustil iz rok.

Še bolj prepoznavna je bila peta generacija med 2004 in 2013, ko je Mustang postal »retro-futurističen« pogled na prvo generacijo, s sodobno tehniko z motorji od 157 kW do Shlebyjeve prisilno polnjenje kreacije GT500, ki je 2012 premogla kompresorsko prisilno polnjeni 5,8-litrski V8 s kar 494 kW (671 KM). Ta generacija je imela spet štiri okrogle luči, od tega sta bili dve nameščeni v maski proti logotipu srebrnega mustanga.

2014 je družina mustang dobila še šesto generacijo, ki je uvedla nizke zašiljene oči (žaromete) in zadnje luči s pokončnimi elementi kot pri prvi generaciji. Proporce mogočnih bokov, nizke strehe in športno ustrojena notranjost so Mustanga najbolj približale temu, kar pomeni ameriški mišičnjak. Glavna beštija v aktualni generaciji je aluminijasti 5,2-litrski V8 s kompresorjem in oznako Predator, ki v različici GT500 premore 567 kW (771 KM). Prvič po 17 letih premora se je 2020 vrnil tudi Mach 1 s petlitrskim V8 z oznako Coyote.

In ne, ni še konec. Letos prihaja na trg sedma generacija v dveh različicah, kot kupe in kabriolet z osnovnim 2,3-litrskim štirivaljnikom in petlitrskim Coyote V8 motorjem.