
Avto je tehtal skoraj dve toni, dosegal je najvišjo hitrost 300 km/h, serijske proizvodnje v taki obliki pa ni nikoli ugledal.
Tako so si Renaultovci leta 1995 zamišljali prestiž na najvišjem nivoju, ko so ta avto predstavili na avtomobilskemu salonu v Ženevi. 4,88-metra dolg študijski avto je bil pravzaprav podlaga za kasnejši nastanek modela Vel Satis, ki je za tiste čase nosil razmeroma nenavadno zunanjo obliko. Koncept je bil še malce bolj ekstravaganten. Sprednji del je bil širok, dolg in nizek, zadek je med drugim vseboval zasnovo kupolaste strehe, medtem ko je bilo v potniški kabini prostora le za štiri potnike. Seveda je potniški del ponujal veliko dozo prestiža v obliki udobnih usnjenih sedežev, lesene mizice in napredne tehnologije na osrednji konzoli, kjer so potniki lahko gledali filme ali videoposnetke, shranjene na trdem disku, in preko telefona komunicirali s svetom.
V tistem času so bili Renaultovci precej vpeti v kraljevsko enoto motoršporta, zato so pogonski agregat iz takratnega F1 dirkalnika prenesli kar v študijsko vozilo. Šlo je za spredaj postavljeni 3,5-litrski V6 motor, ki je razvijal skoraj 400 konjskih moči, ročni 6-stopenjski menjalnik pa je moč pošiljal na vsa štiri kolesa. 1950 kilogramov težek avto je tako po Renaultovih podatkih dosegal najvišjo hitrost 300 km/h. V takšni obliki križanec nikdar ni ugledal serijske proizvodnje, a kot že omenjeno, so leta 2001 na ženevskem salonu avtomobilov predstavili oblikovno zelo soroden model Vel Satis, ki je nasledil upokojenega Safrana. Naziv Vel Satis je ta dobil iz besed Velocity (hitrost) in Satisfaction (zadovoljstvo).
Pod obliko koncepta sta se podpisala Florian Thiercelin (zunanjost) in Fabio Filippini (notranjost), njun šef pa je bil v tistem času Patrick Le Quement. Kot zanimivost velja dodati, da se je ta avtomobil nekajkrat pojavil tudi na modnih pistah Louisa Vuittona, saj so oblikovalci te modne hiše zanj ustvarili posebno linijo prtljage.


