Izlet z DS 7 v istrski Fjord

Če že ni dovolj le sprehod po bližnjih poteh, potem se lahko odpeljemo tudi raziskovati nove kraje v bližnji in malo bolj oddaljeni okolici, do katerih se lahko zapeljemo z avtomobilom. Ena takih skrivnostnih poti, ki smo jo na sobotni zgodnje marčevski dan izbrali za destinacijo, je tudi tista čudna razpoka na sredi zemljevida Istre.

Ta največji polotok na področju nekdanje skupne države je zelo pravilne trikotne oblike, ki se začne na severu pri Debelem rtiču in Ankaranu in nadaljuje navzdol do Pulja in po drugi strani nazaj do Opatije. Razpoka, ki sicer ni edina, na vzhodni strani Istre jih je kar nekaj, vključno z največjo – izlivom reke Raše – se imenuje Limski kanal, tudi Limska draga ali Limski fjord. Priznam, kot otrok sem mnogokrat potoval na počitnice do Pulja in v okoliške kampe, vedno pa sem ta nenavadni zaliv v soteski spremljal le s ceste Koper – Pulj, ki se je potem, ko je nastal Istrski Ipsilon, le še bolj oddaljil od poti do prestolnice Istre.

Iz Ljubljane do Limskega kanala je okoli 200 kilometrov, odvisno, kaj še želite videti, sploh obisk tradicionalnih istrskih letovišč kot sta Poreč in Rovinj zna biti zanimiva izkušnja – Poreč postaja Monte Carlo, z velikanskimi hoteli so ali še bodo pozidali celo obalo severno od mesta in uničili še zadnji spomin na drugačni turizem, ki je pripadal vsem ljudem rajnke države. Po avtocesti do Kopra in čez hrib do Dragonje je pravzaprav edini odsek brez avtoceste. Hrvati so medtem vstopili v Schengen in kolone so (za zdaj le še spomin). A kot rečeno, splača se videti uničen Poreč in potem po istrski obalni magistrali 75 mimo Vrsarja nadaljevati do spusta proti kanalu, po katerem so se nekoč poleti valile kolone turistov. Danes je cesta, ki se na drugi strani vzpne do odcepa za Rovinj in nadaljuje proti Pulju, prazna tudi poleti.

Pot smo prevozili s prenovljenim DS 7, ki je luč sveta ugledal 2017 in z dodatkom v imenu – Crossback. PSA je pred leti znamenito ime DS spremenil v svojo znamko, posvečeno luksuznim izdelkom, s katerimi lahko konkurirajo nemškim premium znamkam. Konec januarja je prenovljeni DS 7, ki ga med drugimi vozi tudi naša smučarska šampionka Tina Maze, zapeljal tudi v naše salone. DS 7 je dobil nov obraz z ožjimi LED lučmi in petimi pokončnimi svetlobnimi črtami na straneh odbijača ali kot temu pravi DS, svetlobna tančica.

Tudi zadek je dobil ožje luči in nov pokrov prtljažnika, izginil je napis Crossback. Dizajn zdaj kot celota deluje bolj dokončano in premium. V notranjosti so novi materiali, nov je digitalni del z infotainmentom in merilniki. DS je po prenovi v prodajni paleti pustil le še hibridne pogone, v katerih je 1,6-litrski turbo motor dopolnjen z enim ali dvema elektromotorjema kot v našem primeru in se je testni DS 7 obnašal kot štirikolesno gnan avtomobilček s skupno močjo 221 kW (300 KM). 14,2 kWh baterija, ki jo 7 KW polnilnik napolni v malo manj kot dveh urah, dejansko zadošča za 40 električnih kilometrov mestne vožnje.

DS 7 je tako kot ostali trije pri nas prodajani modeli simfonija dizajna s francosko interpretacijo. Vse je v slogu diamantno oblikovanih elementov, od stikal za pomik stekel, ki so rahlo retro (in ne optimalno) postavljena med sedeže, do različnih elementov, kjer so si oblikovalci duška dali tudi z materiali – usnje, alkantara, kovina, vse je tu. Srednji paket opreme, Performance Line+, ima večino reči, ki jih potrebuje malo bolj zahteven voznik plus nekaj bonbončkov za razvajanje, med drugim DS Active Scan Suspension, ki predvideva relief ceste pred vozilom in prilagaja vzmetenje. Ni sicer oliopnevmatsko vzmetenje Boginje, po kateri ima ime cela znamka, je pa elektronski približek, ki poskrbi za nekaj dodatnega comforta med vožnjo. Testni primerek iz zlate sredine, ko gre za motor in opremo, stane skupaj z dodatki kot so prostoročno odpiranje prtljažnega prostora in Focal Electra avdio sistemom 66.780 evrov.

Po dveh ura vožnje in pol, pri Poreču smo na veliki bencinski črpalki še ročno oprali povsem umazan avto – in se podali v istrsko jasno nebo, medtem ko je tisti dan vse do Kozine iz oblakov naletaval droben sneg. Na spustu proti istrskemu fjordu je manjša razgledna točka, kjer je poleti verjetno kar nekaj avtomobilov, tam je tudi trgovinica in razgledni stolp. Po slabem kilometru vožnje v kanalu pa naletimo na majhno pristanišče in restavracijo, seveda v tem času še povsem neobljudeno.

Limski kanal je dolg 9 kilometrov s povprečno širino 600 metrov. Leži med Vrsarjem na severu in Rovinjem na jugu. Čeprav ste morda celo živeli z idejo, da gre za ekvivalent norveškim fjordom, to seveda ne drži – je le potopljen del Limske doline, ki se nadaljuje v notranjost Istre kot kraška dolina, v kateri tu in tam, kadar ne izgine skozi apnenčasta tla, teče potok Lim. Na notranjem delu dejansko deluje kot kanjon s 100 visokim hribovjem, po devetih kilometrih do odprtega morja pa se pobočja spustijo le na slabih 20 metrov. Do tja v sezoni vozijo turistične ladje, lahko pa se odpravite tudi peš po pobočju, z avtomobilom pa ne bo šlo. Tik nad izhodom na severni strani se konča tudi steza vrškega letališča. Hribovje naokoli je poraščeno z sredozemskih grmovjem in nizkimi drevesi.

Ime je kanal dobil v antičnih časih iz latinščine kot limes, meja med dvema zemljiščema ali večjim prostorom, v tem primeru med dvema pokrajinama, ena pripada Pulju, druga pa Poreču. Prav na koncu zaliva se najde kamnita utrdba z nekropolo iz ilirskih časov, ena pa je tudi pri bližnji cerkvi Sv. Martina. V stenah vzdolž obale so številne jame, v katerih so bile najdene najdbe iz časa neolitika.

Za konec poti pred vrnitvijo proti Ljubljani po dolini reke Mirne smo naredili še krog čez prav tako opusteli Rovinj in mimo najbolj slikovitega mesteca Istre, Motovuna.