Sine moj, to ti je zgodovina…

Lahko je to nek dogodek, vonj, okus, ki spominja na babičino pito... Lahko pa je to tudi nek zvok, nekomu morda bizarno oglušujoč in nezdrav (tako so me vsaj enkrat na nekem sejmu podučevali Neurothovi trgovci).

Bilo je res izvirno rojstnodnevno darilo moje drage. Gremo v Zeltweg, na dogodek, ki se imenuje Red Bull Ring Classics in na katerem se predstavijo starodobni dirkalniki, nekdanje zvezde dirkalnih stez. Vstopnica simboličnih 28 Eur za odrasle, za oba mladiča, ki mamo skorajda že gledata iz oči v oči, celo zastonj. Na vidiku prijeten družinski izlet, druženje in lepo preživeta nedelja. A kar se tiče dirkaške scene, nobenih velikih pričakovanj – ne nazadnje so časi mojega težko razumljivega fanatizma do tega športa že davno mimo in v glavnem pospravljeni na zaprašenem podstrešju hiše staršev – skupaj s kupom revij Avtomanije, ki smo jo nekoč ustvarjali z nepredstavljivim zagonom. Le nekaj posebnih relikvij, nekaj novinarskih akreditacij in podpisana čepica Michaela Schumacherja krasijo vitrino v naši dnevni sobi in spominjajo na tiste čase.

Med dvourno vožnjo iz Prlekije mimo Gradca mladino malce podučim, da sem bil v Zeltwegu prvič že davnega leta 1997 in od takrat še mnogokrat, a zadnja leta bolj na drugih dogodkih, koncertu Rolling Stonesov in skupaj s prijatelji in družino na dirkah Moto GP. Na formuli 1 nazadnje, če me spomin ne vara, 2016 in 2017, ko sem se odzval nepričakovanemu Aichijevemu vabilu in so me ponovno malce zasrbeli prsti in novinarski občutki. Sploh 2016 sem prav nerodno postopal po paddocku in ugotavljal, da večine mladeničev v pisanih kombinezonih sploh ne poznam. In to jaz, ki sem nekoč vedel prav vse tudi o jezdecih zadnjih štartnih vrst, kot so bili Tarso Marques, Tuero in Mazzacane – kdo se jih sploh še spomni? Zdaj pa sem nesrečno stal tam ob novinarjih, ki so intervjuvali enega od dirkačev Red Bulla in sem gruntal, kdo za vraga sploh je ta mladenič.

Skratka, občutek, ko se pripelješ med zelene avstrijsko-štajerske griče je še vedno lep in nekako nostalgičen, poleg tega pa se človek ne more načuditi, kako vrhunski in do vsake potankosti dovršen objekt je v naši neposredni bližini postavil Red Bull. V celoti gledano gre najbrž za najlepše dirkališče na svetu, ki temu primerno tudi gosti največje dirkaške dogodke na svetu, s formulo 1 na čelu. Eden prvih dogodkov letošnje sezone pa je bil Red Bull Ring Classics, tridnevna parada starodobnih dirkalnikov, tudi z nekaj kar resnimi dirkami. V programu dogodka je bila izpostavljena brutalna skupina C iz osemdesetih let, pa parada dirkalnikov formule ena iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let. Pa tudi serija, za katero sem prvič slišal in se imenuje Boss GP, v njej pa nastopajo tudi dirkalniki formule 1 iz devetdesetih let in z začetka novega tisočletja, pa kopica dirkalnikov serije GP2, predhodnice formule 2. Opa, to pa je celo nekaj iz mojih časov, sliši se obetavno…

Tako smo se z vstopnicami za tistih borih 28 in 0 Eur pognali kar na glavno tribuno nasproti boksov, ki je bila že kar lepo zapolnjena z dirkaškimi nostalgiki. In potem se je zgodilo: iz ene od garaž je nekajkrat siknilo, zarjovelo – tisti rezek zvok Renaultovega desetvaljnika v Benettonovem dirkalniku B197 ali osemvaljnika v Toro Rossu – pravzaprav ne vem, kateri se je v tistem trenutku oglašal, ker sem od vzhičenosti skoraj poletel čez tribuno. Koža se mi je naježila - to je to, to je ta občutek, ki ga nisem doživel že toliko let. Še vedno obstaja, še je živ. Skoraj s solznimi očmi sem pogledoval proti mladini, proti ženi, in se zadrževal kolikor se je dalo, da ne bi pomislili, da se mi je popolnoma zmešalo, saj na stezi sploh še ni bilo nobenega dogajanja. Ti rezki zverinski zvoki ogrevanja motorjev iz garaž so bili v tistih mojih časih vedno prvo, kar si slišal že na parkirišču ob prihodu na dirkališče in še vedno delujejo name kot nekakšen klic divjine, kateremu se preprosto ne morem upreti. Sledila je neka zabavna dirka turnih dirkalnih avtomobilov in potem omenjeni Boss GP, pred tem pa še moje očetovsko predavanje, da si je treba v ušesa obvezno natlačiti čepke. Kakopak ob zamolčanem dejstvu, da se mi je nekoč to zdel največji greh in da sem s taiste tribune pred dvajsetimi leti celotno dirko preživel z nezaščitenimi ušesi, kar se mi na pokriti in tako zaprti tribuni danes zdi zelo nezdravo početje. So pa moji bobniči na srečo zdržali in po koncu dirke takrat doživeli še huronski koncert žvižgov ob nerodnem postopanju Michaela Schumacherja in Rubensa Barrichella na stopničkah. Slednji je moral po navodilu iz boksov Schumija tik pred ciljno črto spustiti predse in mu tako prepustiti zmago, sledila pa je ena najbolj bizarnih podelitev pokalov v zgodovini formule 1. Morda se še spomnite, kako so kamere ujele radijsko sporočilo Jeana Todta na komandnem pultu: ''Rubens let Majkl pass for the championship.''

Ostalo je zgodovina…

No vidite, pa me je spet zaneslo, nekateri dirkalniki iz tistih časov pa torej še živijo, tudi v omenjeni seriji Boss GP. Tokrat sta bila na štartu dva dirkalnika F1, Alesijev Benetton iz leta 1997 in precej novejši Toro Rosso. Za njima se je zvrstila kopica dirkalnikov GP2 in enega izmed njih je vozil tudi mlajši brat Sebastiana Vettla. Z letečim štartom so prvič zdrveli mimo, pa drugič, tretjič… Bolida formule 1 sta si sledila tesno en za drugim, GP2 dirkalniki so se zadaj kar resno borili in se precej prehitevali. Vedno znova, ko sta 10 in 8-valjnik prihrumela mimo, pa sem podoživel tisti neverjeten občutek, ki me je nekoč začaral in zaznamoval kar lep del moje mladosti. Pozabil sem že na ta občutek in bilo je čarobno, da sem ga nepričakovano znova doživel. Vsako pospeševanje dirkalnika iz zavoja, prestavljanje v višje prestave in pokanje ob prestavljanju v nižje, je zame simfonija brez primere. Z vsem spoštovanjem do tehnološko mnogo bolj naprednih in hitrejših dirkalnikov hibridne dobe, a ko smo pred kakšnimi 4. leti, prav tako z družino, izlet v Barcelono združili z ogledom zimskih testiranj na bližnjem dirkališču v Montmelu, tega občutka žal nisem doživel. Spominjam se čudnega ropotanja med vožnjo dirkalnikov skozi enega od zavojev, za katerega sem sprva domneval, da prihaja iz motorjev, a sem nato ugotovil, da prihaja izpod koles zaradi vožnje čez nazobčene robnike. Tega nisem bil vajen, pri pospeševanju iz zavoja hočem slišati zverino, ki daje občutek, da bo vsak čas ponorela in se v jezi razletela po celotnem dirkališču. Da že zaradi tega dobiš občutek, da to lahko obvladajo in krotijo res samo največji mojstri na svetu. Ampak, svet gre pač naprej, od spominov se ne da živeti in najbrž tako pač mora biti. Hvala bogu, da za nas nostalgike še obstajajo prireditve, kot je Red Bull Classics.

Res simpatičen dogodek, z ne preveč gneče – po uradnih podatkih si ga je ogledalo 18.000 gledalcev. In imeli so kaj videti, Red Bull pač ve, kako se tem stvarem streže in povsod, kjer imajo prste vmes, lahko računaš na vrhunsko organizacijo. Z običajno vstopnico je bil omogočen tudi vstop v paddock in celo v bokse, kjer si se lahko sprehajal med neprecenljivimi primerki dirkaške zgodovine, kot je recimo Ferrarijev 156 z značilnimi odprtinami v nosu, zaradi katerih se ga je oprijel vzdevek Sharknose. Lahko si se mu povsem približal, si ogledal vsak detajl, se ga celo dotaknil, čeprav se ga iz spoštovanja nisem. Nekdo z veliko denarja in še več spoštovanja do dirkaške zgodovine ga ohranja v takšnem stanju, kot da bi včeraj prišel iz Enzove delavnice v Maranellu. Ko se je mlajši sin naveličal mojega cepetanja okrog te relikvije, me je končno vprašal, kaj vendar vidim na tem bombončku, kot je sam poimenoval dirkalnike iz šestdesetih let. V tistem trenutku nisem našel bolj pametnega odgovora: ''Sine moj, poglej si to, to ti je zgodovina...'' No, za lekcije iz dirkaške zgodovine bo še čas, navdušenje nad videnim in slišanim na Red Bull Ringu pa je bilo obojestransko. Sploh pa že to, da me je nek dogodek po toliko letih ponovno vrnil za tipkovnico, najbrž priča, da me je pretekli vikend zadelo nekaj posebnega.