E, moj stari, kako si me zajebal!

Pravijo, da ti usodo dajo že v plenice. Vsaj pri meni je tako. Ker nisem vedel kaj bi počel, sem verjetno želel postati zdravnik, namesto tega pa pišem o avtih in Formuli 1. Zato, ker usodi ne moreš ubežat.

26. aprila 1954 rojeni inženir gradbeništva, pedanten in metodičen, ki ni mogel verjeti, da sem bicikl popravil s selotejpom.

Bil je kot vsi mulci njegovega časa, mopedi, motorji, avti. Njegov stari, moj deda, je imel sploh samo izpit za motor. 1973 je bil prvič v Zeltwegu na F1, 1975, ko sem doma cmizdil v zibelki, drugič. Odkar se spomnim, sem bil obkrožen za avtomobilčki, formulami, letali. Na zidu Barry Sheene, v košari za igrače Brabhamov dirkalnik.

Kupoval je Avtomagazin, mulc pri sedmih sem iz tam lepil platnice posterje Piqueta in ostalih po steni. Potem sva skupaj, odkar vem za televizijo, gledala dirke. Imela sva vojno Senna – Prost. Če je bila dirka ob 4h zjutraj v Avstraliji, sem ga moral zbudit, da se je z odejo transportiral na kavč in spal naprej. Samo štart je pogledal in na koncu vprašal po zmagovalcu. Če je. Iz F1 je nastala strast. Na morju sem enkrat pešačil 6 kilometrov s plaže do bajte, da ne bi zamudil dirke. Srednja šola, pa ogledi dirk, pa Ayrtonova tragedija.

Dirke v nedeljo so bile obred. Čeprav ga je mama vedno hotela pokvarit s »kosilooooo!«, ko se je začel krog za ogrevanje. Na njeno nesrečo, se je s fotrovega in mojega stola videlo direktno na TV. Skozi njo in skozi njeno govejo župo na mizi. Pozneje se je naučila upoštevati urnik in spoštovati družinsko tradicijo.

Potem je nastopil še drugi Miran, tisti »ulala« s televizije, ki me je v času faksa spravljal ob živce s svojimi oslarijami. Nastal je internet in nastali so Grand Brixi. Seveda so jih opazili. Naenkrat sem bil del ljudi, ki sem jih prej samo poslušal po televiziji. Stari je vedno, ko sem prišel iz Ljubljane, skupaj pogledal dirko. Če ne, pa smo kako rekli o njej drugič.

1996 je spet šel v Zeltweg, z mojim sošolcem in »svakom«, visela sta na drevesu v zadnjem ovinku. Naslednje leto sem šel zraven. Samo v soboto, gledali smo kvalifikacije in dirko F3000, Montoya in Heidfeld. Opralo nas je ko ribe. S Schumacherjevo zastavo nad glavo mi je teklo dobesedno od jajc, fotr pa je nekam izginil. Ljudje, premočeni od poletnega naliva, so se predali. A gospod inženir je čepel pod kanto, točneje pod odprtim pokrovom. Suh. Moja prva dirka. Zastava, ki mi jo je kupil, krasi hčerkino steno. Kapa pa.. ah, kje je že to.

In potem je internet, novi medij, pri meni postavil najhitrejši krog. Začel sem pisati za Anteno, pa Grand Prix, pa Mirko je peder, me je prepričal Lucky, da sem naredil legendarni incident takrat na Savski 3a. Enkrat bom o tem spisal knjigo.

Faksu je seveda odpovedala hidravlika. Koga zanimajo pokvekane celice pod mikroskopom, če je zunaj na cesti življenje. Še naprej sem ustvarjal Brixe in nekega dne leto prej, pomladi 1998, sta se naslikala dva mulca po imenu Mitja Reven in Andrej Mihelič. Na kartingu smo se srečali. Kako je iz tega do avgusta 1998 nastal F1 Magazin, bo opisano v knjigi. VN Belgije v Spaju, tista, v kateri je trikolesni Šumi hotel predelat štirikotnega Coultharda. Vse ostalo je legenda.

Zgodilo se je, da si je Andraž Zupančič, saj veste uni, ki ga ne morete na TV prenosih, zlomil gleženj in tako sem se naenkrat nekega jutra znašel na Adrijinem Airbusu proti Barceloni. Med samimi pijanimi Primorci. Mirko, pokojni Borut Šauta, Špela Predan, moja prva dirka. Maj 1999. Pisal sem na list papirja, poslal po faksu. Iz boksov sem javljal Ališiču, zakaj je odstopil Zanardi in bil zato omenjen v F1. Slaven si, so padali SMS-i od kolegov. Samo nekaj mesecev pozneje sta v podstrešni sobici na Kodeljevem v Ljubljani dva čudaka staknila glave, razočarana nad odnosom nekega urednika in nastala je fatalna zveza, ki letos praznuje 25 let, imenovana tudi Avtomanija. Pirko in Aichi, stara zakonca. Leta odrekanj, razočaranj, uspehov, vsega kar sodi zraven. Barry Sheene na moji steni si je skozi čelado nabil cigaret in se smejal.

Fotru je bilo malo manj smešno – sine se igra z avtočki, on je pri teh letih že imel faks, mamo, mene, pa sestro, pa firmo. Ampak rekel pa ni nikoli nič. Raje je spremljal testne avte, ki so prihajali na naše dvorišče, kakega preizkusil, kaj pokomentiral, z najbolj prestižnimi je delal potem slike, kako so njegovi. Veliko jih je pomagal slikat, pa vedno je vse, kar smo pisali, tudi prebral, čeprav se je večkrat naredil, da sploh ni videl. Poznava se midva.

Potem se je po 2010 Formula končno tako sprostila, da mi, otroci z interneta, nismo bili več »Bernie je šel v kurac, za internet vam da akreditacijo« Ališičeva pripomba. Bili smo referenca in starosta v našem medijskem prostoru, tako pri avtih, sploh pa pri F1. Mogoče celo preveč pred svojim časom. Ker smo nehali biti prestrašeni, smo začeli delati. In če delaš, potrebuješ ljudi. Zgodilo se je, da sem nekega dne pred 7 ali 8 leti rekel fotru – z mano greš v Zeltweg. Nikoli ni rekel Spielberg. On je iz časov Zeltwega. Če si ti vzročno kriv, da smo mi tu, bomo zdaj mi krivi, da enkrat doživiš F1 še drugače.

Podučen s pravili in akreditiran na enega od naših medijev, je prvič vstopil v veliko zgradbo v Spielbergu. Naenkrat je bil del sveta, ki ga je sam ustvaril za nas. Z vsemi pravili. Ne snemaj videa, ne skači, kjer ne smeš, ipd. Ko sva ne dosti minut pozneje vstopila v paddock, je bil dovolj en sam moj obrat – stari je izginil. Kaj za vraga… preden sem ga poklical, ga je že prijazen striček pri Williamsu pospremil iz garaže in rekel »gospod, tu pa ne smete biti.« Mi smo bili še vedno rahlo presrani mladinci, on je bil gospod, čez 60. To ima v F1 že avtomatsko težo.

Ko se je začel trening, človeka spet nikjer. Pogled skozi okno navzdol v bokse – model maršira sredi boksov. Prosim FIA strici, ne poglejte, od katerega medija je, prosim ne. Potem je raziskoval in hodil po paddocku, naredili smo kar nekaj slik z znanimi ljudmi. Najbolj se mu je leto pozneje usedel v dušo Niki Lauda. Niki je bil tam 1973, ko je bil mulo, Niki je bil tam 45 let pozneje. Pristopil je k njemu, s kapo Ayrtona Senne, ki jo je imel še od 1997 in jo pomolil Nikiju pod nos, da jo podpiše.

»Podpisujem lahko le Mercedesove stvari,« je rekel Niki. »Ampak za Ayrtona bomo naredili izjemo, a ne.« In potem sta čvekala. Imel sem občutek, da se je neka geneza, izvor, končno spojila s ciljem. Niki Lauda, sveto ime za mojega fotra. Zelo je bil žalosten, ko je šel. »E moj Niki,« je rekel še lani.

Na dirko v Zeltweg je prišel s Katrco, družinskim oldtimerjem, na katerega smo nalepili slavni Ricciardov F**k them all! Stari je postal slaven tudi pri Renaultu. Na koncu mu je #3 podpisal senčnik, ki še danes krasi 42 let star avto.

V Zeltwegu mu je bilo najbolj všeč – restavracija v press centru. Od zajtrka, malice, kosila do večerje, nič ni zamudil. Če ni fotografiral, je pa sedel spodaj pri mizah. Tako sva sedela za mizo nasproti drug drugega, ko je uletel tisti drugi Miran, iz Grand Brixov.

»Švarc, zrihtaj mi sestro!« je bil pobalinski ta drugi Miran. Brez, da bi dvignil glavo sem v enem od epskih filmskih prizorov pokazal z roko na fotra: »z njim se zmeni!«

Mirko zelo redko zmrzne, ampak takrat je v sekundi videl, da je to oče zdajšnje ministrice in povlekel nazaj. Postala sta kolega, podpisal mu je majico, ki jo je fotr še dolga leta nosil povsod, podpisa ni spral niti mamin urok pri 90° z dvojnim predpranjem. Tudi prvi Miran je bil večni otrok. Znal je dobro skrivati, a da je fotobombal fotografiranje Verstappna z domačimi glasbeniki, je samo eden od dogodkov. S Katrco je bil prej doma v Dravogradu po navadni cesti kot mi s Cliom RS po avtocesti. In se je delal, da sploh ni vozil hitro. Mamke v Lavantalski dolini še danes pripovedujejo legendo o beli streli po treh kolesih.

Tisto leto, ko sem delal na TV3, sva v Avstriji improvizirala, da sva lahko naredila nekaj prispevkov za oddajo. Bil je moj kamerman. Nasploh je poslikal vse mogoče in redno objavljal na svojem profilu in seveda na našem. In domov je prišel s polnim nahrbtnikom Red Bullov, ker so ga bili pač polni hladilniki. Zastonj, se razume. Potem sem jih iz domače shrambe odnašal jaz. Zastonj. Spoznal je Haralda Hubmanna, avstrijskega stevarda, s pljučno fibrozo, s katerim sta lovila Ricciarda, nastala je ena taka zelo lepa zgodba. Žal tudi Haralda že kako leto ni več.

V Avstriji je bil  nami, če se ne motim, vsaj trikrat, moral bi tudi na Madžarsko, pa je imel neke obveznosti. Potem se je zgodil kovid in F1 so nam vzeli kar za tri leta. 2022 se je šele odpiralo, lani smo se vrnili v stare tirnice (nenazadnje je bil Milan kar na 39 dirkah sezone).

Lahko bi šel v Avstrijo. Spet. Čakal je na to. A z njegovo glavo od pomladi nekaj ni bilo več v redu. Deloval je zmedeno, izgubljal besede, nehal govoriti sredi stavka, prezrl kako stvar, pozabil osnovne stvari, kako se odklenejo vrata. Preiskave so v nekaj dneh dale odgovor, sredi julija so mu v glavi odkrili glioblastom. Ko sva z Uršo šla na Madžarsko – rekel je, da bo razočaran, če ne bova – je imel operacijo. Od tam so mu pri Mercedesu poslali kapo s Hamiltonovim podpisom, iz bolnišnce je po uspešni operaciji prišel z novo Ayrton Senna majico in novo kapo, tista z Nikijevim podpisom je šla v vitrino.

Za nekaj tednov se je zdelo, da bo vse OK, kirurg je bil zelo zadovoljen, stari je bil v polni formi. A če v onkologiji obstaja sedmica, potem je žal ta. Septembra po začetku obsevanj je začel slabeti, začeli so se zapleti, vedno težje se je koncentriral, novembra je bil tumor nazaj. Večkrat je ostal v bolnišnici, enkrat me je prosil, da mu pošljem dostop do F1TV, da bo Mehiko gledal iz bolniške sobe. Vem da ni. Ni več znal uporabljati telefona. Ko je bil doma, je gledal televizijo. Pokomentirala sva še finale v Abu Dabiju. Vedno težje je tudi govoril, na koncu je le še sedel s podprto glavo.

Moja glava je bila moj največji sovražnik. Nekako sem vedel, da je bil finale njegova zadnja dirka. Bil je Senna fan, pa navijač Hamiltona. Nenazadnje je tudi njegova vnukinja, moja naslednica, rojena na isti dan kot Lewis in seveda večja fanica kot vsi ostali skupaj. Verstappen mu je šel blazno na živce.

Pred prazniki ni več mogel požirat, ni več veliko govoril. Ležal je na kavču, s pokrito glavo. Tepel sem ga z besedami, da naj se bori. Nihče od nas ni verjel, kako hudo je, slabo in narobe so nam podajali rezultate, stroka. In če odmislimo tumor, so ga dotolkla zdravila. Kemoterapija, dexametazon za zmanjševanje otekline v glavi, pa proti epilepsiji in še kaj. Kemija je hudič. Za božič sem ga prosil – spravi se k sebi – verjeli smo, da ni več tumorja, da se mora le malo premaknit s kavča. »Spravil se bom k sebi,« je predzadnja stvar, ki mi jo je kdaj rekel.

Potem je dan po novem letu obsedel na stolu. Mišice niso več zmogle vstati. Posrkal ga je še zdravstveni sistem na najslabši možni način, skoraj so ga vrgli z urgence, da naj spi v avtu. 3. januarja je znova prišel v Ljubljano na onkologijo. Samo teden dni po praznikih pozneje ga nisem spoznal, tako je bil spremenjen. Po prvem upanju, ki smo ga le narobe razumeli, da ni tumorja, so čez teden dni zdravniki povedali – medicina je dvignila roke. Tisti dan sva zadnjič govorila, uspel je pokazati na okno – »roleta je zunaj«. Pa še to sem bolj ugibal, ko je večkrat ponovil.

En dan sem mu rekel, da so se gospoda v belem zmotili, da bo ozdravel. Ni govoril, se je pa nasmehnil, zmogel je še stisniti roko, si jo prisloniti na lice. Stari, vse bo ok, pomladi greva na Alfa srečanje, potem pa čaka Zeltweg. Z zaprtimi očmi se je nasmehnil.

Ker smo ga lahko obiskovali le eden naenkrat, pa še to bolj izjemoma zaradi epidemij, sem prišel pred 14 dnevi prav na Hamiltonov rojstni dan do njega kot zadnji v družini. Bil je že toliko utrujen, da ni več zmogel odpreti oči, spal je. Nisem ga želel predramiti. V naslednjih dneh je stres dotolkel tudi mene, pareza obraznega živca je zelo sitna in dolgotrajna stvar, a nič v primerjavi z najbolj hudobnim tumorjem. Prejšnji teden so ga vrnili iz Ljubljane na Koroško. Še je bil z nami, a vedno manj. Do nedelje 21. januarja. Letos bi dopolnil 70 let. Zdaj je rešen.

Veš, za toliko reči si posredno ali neposredno kriv, da sem prav srečen, da si me zajebal, zajebal si veliko ljudi, da počnemo tisto, kar počnemo. Da ne sedimo 8 ur v tečni pisarni s tečnimi šefi. Da delamo to, kar imamo najraje. Avtomobili, dirkalniki, pisanje, ustvarjanje. Ni lahko. Ampak ne bi zamenjal nikoli. Nismo le sodelavci, smo prijatelji za življenje. Se skregamo, ampak se tudi spodbujamo. Stari moj, veš, lahko bi bil nek siten družinski zdravnik nekje v gnilem sistemu, morda bi bil programer v kaki firmi, nažrt vsega. Naredil si me preveč »freigeista«, da bi to preživel.

Živim svoj lajf. Živim tudi tvoj lajf. Vsi mi pri Avtomaniji ga. Nisi naredil Avtomanije, ne F1 Magazina, si pa bil na zelo razpoznaven način del nas. Brez tebe nas ne bi bilo. Mitja Reven z njegovo Tino (Mitja je v PR pri Akrapoviču, Tina pa urednica na Popu) mi je danes popoldne sporočil: »Dragi Aichi, iskreno sožalje ob veliki izgubi tebi in vsem tvojim. Če ne bi bilo tvojega očeta, se mi verjetno ne bi srečali.« Velika škoda bi bila, če se ne bi. Vsi mi. Hvala tudi vsem mojim bližnjim in sodelavcem pri Avtomaniji, zadnji meseci so bili zame pekel, verjamem, da posledično tudi za vas nisem bil dovolj na voljo. Se bom oddolžil.

In...Hvala, stari moj, da si me zajebal. Neskončno zajebal na najboljši možni način. Še enkrat hvala, da si zajebal vse nas, ki smo dali čez peklensko šolanje Avtomanije (in ali odšli delat druge reči) in nam dal eno najboljših zgodb življenja. Dokler se spet ne vidimo, pa si kupi svoj F1TV dostop pa komentirajta dogajanje z Nikijem. In Ayrtonom. Pogrešal te bom.