Vožnja v hladilniku

Enako tudi, ko gre za vožnjo avtomobila. Danes, ko je klimatska naprava skoraj samoumevna v vsakem domu, da o avtomobilih ne govorimo, se zdi smešno, da smo se šele pred nekaj desetletji skoraj vsi vozili s »Dolšiba klimo«, s spuščenimi okni. Kar je rešilo problem vročih poletnih mesecev, vsaj do neke mere, prineslo pa kup drugih težav, od sinusov do kakega prehlajenega živca. Za bolj občutljive je bilo tu klasično hlajenje z ventilatorjem, seveda pa je imelo prenašanje 30- in večstopinjske obmorske vročine v notranjost nasproten učinek.

Danes praktično ni avtomobila, ki ne bi imel klimatske naprave, če ni serijsko, pa je pri tistih nekaj izjemah na voljo za doplačilo. Kar je spet veliko nasprotje tega, ko se je človeštvo še vozilo na vozovih in je po potnikih pač padalo vse, kar je narava imela na zalogi. To se je spremenilo s prvimi povsem zaprtimi kočijami (in pozneje avtomobili), blagodejno rešitvijo v hladnejših mesecih, v poletnih pa malo manj.  Ali pač? Že leta 1884 je ameriški izumitelj William Whiteley prišel na bistro idejo in v poseben prostor pod dnom kočije namestil ledene bloke. Posebna vetrnica, ki jo je poganjala sprednja os, je potem pihala zrak čez ta led in v kočijo. Kolikor je ta rešitev genialna, je tudi trapasta, a je bil vendarle začetek nečesa novega – nenazadnje klimatska naprava še danes vodi zrak čez ohlajen element.

In potem so prišli avtomobili in spet, kje drugje kot na oni strani Atlantika, je proizvajalec hladilnikov Kelvinator (ime ni izmišljeno, prosim lepo, še vedno obstaja kot del Elektroluxa) na zadek Cadillaca leta 1930 namestil modul iz hladilnika. 370-vatno hladilno enoto je poganjal majhen motorček z nekaj več kot kilovatom moči. Vse skupaj je ostalo zgolj pri eksperimentu, a ne za dolgo. V naslednjih letih so proizvajalci eden za drugim začeli razvijati zaprt sistem hlajenja (in ogrevanja) avtomobila.

Na koncu je bil Packard tisti (v tem obdobju je veljal za ameriški Rolls-Royce), ki je 1939 predstavil prvi avto s klimatsko napravo. To so izdelovali in pod motorni pokrov vtaknili pri zunanjem izvajalcu Bishop & Babcock Co., a pod skrbnim nadzorom Packardovih mož. Od 1940 do 1942 je Packard prodal 1500 avtomobilov s klimatsko napravo. Tudi General Motors ni zaostajal veliko in samo leto pozneje, 1941, so prodali 300 hlajenih Cadillacov.

Ti prvi sistemi niso bili idealni. To pomeni, da iz zunanjosti ni prihajal svež zrak, pač pa je ta krožil iz notranjosti preko hladilnega sistema in nazaj. Če si predstavljate potnike, ki kadijo vsak svoj cigaret ali nekoga, ki je pravkar pomalical kako mehiško kosilo, potem … ne, raje ne bomo. Tudi hladilne reže ki so bile nameščene v prtljažniku, so odškrnile udobje vožnje – zaradi temperaturne razlike so imeli potniki zadaj kmalu rosne hrbte. In za konec, kar je sploh najbolj zabavno, prve klimatske naprave niso bile nastavljive. Imele so le stikalo za vklop in izklop in odvisno od modela, niti tega ne, pač pa je bilo treba pod motornim pokrovom sneti poseben pogonski jermen. Ampak za vse, ki so si to novotarijo lahko privoščili, je bilo hladno potovanje boljše kot prekomerno potenje.

V času druge svetovne vojne so bili tudi največji proizvajalci zaposleni s »pametnejšimi« rečmi kot razvoj avtomobilov, še posebej pa komponent za udobje. A čim se je norija končala, je razvoj spet prestavil v najvišjo prestavo, pa tudi cela množica neodvisnih proizvajalcev je pripravila svoje rešitve, ki jih je bilo mogoče naknadno vgraditi v vse takratne avtomobile. Za široke množice pa je bila klima na voljo šele takrat, ko je proizvajalec avtomobilov Nash (ki je do takrat prevzel Kelvinator) 1954 ponudil rešitev za 395 dolarjev s precej čudaškim imenom – Vremensko oko. Pa precej bolj uporabnim gumbom za nastavljanje temperature. Vse ostalo pa je, spet, zgodovina.

70 let pozneje sicer še vedno trpimo zaradi klim – kar lep del voznikov čez poletje zaradi neznanja ustreznega nastavljanja tega nepogrešljivega dodatka, trpi zdravje. Ali je temperatura prenizka glede na zunanje okolje, ali pa preprosto hladni zrak usmerijo direktno na telo, kar spet privede do kakih neželenih vnetij mišic in živcev. Je pa klimatska naprava postala nepogrešljiv del udobja in funkcionalnosti sodobnih vozil, saj potniki niti malo niso več odvisni od vremenskih razmer. Funkcija klimatske naprave pa ni le v uravnavanju temperature (tudi za vsakega potnika posebej), pač pa zna regulirati tudi vlažnost in s filtri poskrbeti tudi za čistejši zrak.

Današnje nove generacije voznikov pravzaprav ne vedo več, kako smo včasih hladili avto, pa jih spomnimo. Z vrtenjem smešne ročice na vratih se je stranska šipa spustila v vrata in obratno, čudežno vrnila na svoje mesto. Danes to počnejo gumbi, ki delo opravijo električno (tudi ta sistem pa je star toliko kot klima v avtomobilih), pa še to zaradi plačila instant hrane v drive-inu ali paradiranja po kakem specifičnem naselju naših mest.