Vozili so jo poslovneži, plejboji, taksisti, reševalci in pogrebci
Letos mineva štirideset let od predstavitve Mercedesove serije 124, ki je postavila standarde na številnih področjih in ima še danes veliko zvestih oboževalcev.
Za številne ljubitelje znamke je to zadnji pravi Mercedes - govorimo seveda o seriji modelov višjega srednjega razreda s kodno oznako 124. Model 124 zdaj praznuje 40. rojstni dan: 26. novembra 1984 je znamka iz Stuttgarta v Sevilli (Španija) prvič predstavila novo limuzino (W 124). Na trg je zapeljala decembra istega leta. Kasneje so sledili kombi (1985, S 124), kupe (1987, C 124), limuzina z dolgo medosno razdaljo (1989, V 124), kabriolet (1991, A 124) in izvedba šasije za posebne nadgradnje.
Potentnejše različice limuzin ter kupejev in kabrioletov te generacije so danes med najbolj iskanimi zbirateljskimi vozili. Različica V8 500 E, športni modeli AMG ter kabrioleti in kupeji so na primer med posebej perspektivnimi youngtimerji znamke s trikrako zvezdo.
A vrnimo se k začetkom modela 124. Leta 1984 predstavljena modelna serija je bila prva Mercedesova družina vozil, ki je od leta 1993 naprej nosila ime razred E. Skladna lahka konstrukcija in optimizirana aerodinamika sta zmanjšali porabo goriva in omogočili boljše vozne lastnosti.
Inovativna zasnova zadnje osi je zagotavljala dodatno varnost med vožnjo. Mercedes je imel tudi pionirsko vlogo pri zmanjševanju emisij, saj so bili od jeseni 1986 vsi modeli z bencinskim motorjem serijsko opremljeni s čiščenjem izpušnih plinov z reguliranim tristopenjskim katalizatorjem.
Ko se je pri Mercedesu začela pisati zgodovina modelne serije 124, so še vedno izdelovali limuzine modelne serije W 114/115: Konec leta 1975 se je podjetje odločilo za naslednika serije modelov višjega srednjega razreda 123, ki je bila na trgu predstavljena januarja 1976.
Razvojni proces je spremljala tudi menjava generacij na vodstvenih položajih v takratni družbi Daimler-Benz AG. Poleg tega so se pojavili bistveno strožji predpisi glede porabe goriva in emisij, na primer v Severni Ameriki. Mercedes je razvil nove šestvaljne motorje za modelno serijo 124 in celotno paleto dizelskih motorjev s štirimi, petimi in šestimi valji s turbinskim polnjenjem in brez njega.
Vzporedno je potekalo delo na oblikovanju nove limuzine. Cilj je bil ustvariti vozilo, ki bo v primerjavi s predhodniki lažje in bistveno bolj optimalno z vidika aerodinamike, poleg tega pa bo bistveno boljša tudi varnost. Med serijo modelov 124 in kompaktnim razredom W 201 oziroma modeli z oznako 190, ki so jih razvijali vzporedno in jih začeli prodajati dve leti pred višjim srednjim razredom, obstajajo tehnološke in oblikovne vzporednice.
Leta 1977 so bili izdelani prvi opisi projektov in deset plastelinskih modelov W 124 v merilu 1:5, pri čemer je bil v specifikacijah predviden koeficient zračnega upora cW = 0,32. Leta 1981 upravni odbor na podlagi sedmih modelov iz gline v polnem merilu sprejme odločitev o končnem projektu. Podobno kot model 190 tudi njegov večji brat daje prednost čim večji praktičnosti; dnevi izrazitega kroma, kot ga je imel njegov predhodnik, so minili.
Da bi celovito preizkusili novo zasnovo vozil, je Mercedes leta 1982 izvedel vrsto preskusov trkov in izpeljal obsežna cestna testiranja s približno 60 vozili na zelo različnih podnebnih območjih. Med drugim so razred W 124 testirali v afriški vročini, na hitri stezi Nardò v Italiji, na španski gorski cesti Sol y Nieve na 3392 metrih nadmorske višine, v Kanadi in Skandinaviji (Arjeplog) ter v Alpah.
Od 26. novembra do 8. decembra 1984 je znamka iz Stuttgarta v bližini Seville mednarodnim novinarjem končno predstavila novo limuzino. Za testne vožnje so bila na voljo vozila od modela 200 D (legendarni taksi dizel z 72 KM) do modela 300 E s 190 KM.
Limuzina serije 124 je bila leta 1985 na trg poslana v treh dizelskih različicah (200 D, 250 D in 300 D), Mercedes 200 z 2,0-litrskim motorjem z uplinjačem in štirimi vrstami bencinskih motorjev z elektronskim vbrizgavanjem bencina (200 E (samo za Italijo do leta 1988), 230 E, 260 E in 300 E). Toda model 124 se je kmalu spopadel s težavami, saj se je nekaterim potencialnim kupcem zdel videz preveč zadržan, taksisti pa so se pritoževali zaradi „učinka bonanze“, tresenja bloka motorja pri dizelskih vozilih z ročnim menjalnikom.
V naslednjih letih pa so serijo modelov 124 izboljšali in izpopolnili ter razširili modelno paleto. Od leta 1985 je znamka s sedežem v Stuttgartu za šestvaljne modele ponujala sistem štirikolesnega pogona 4MATIC s samodejnim vklopom. Bil je del takratnega "koncepta vozne dinamike Mercedes-Benz", ki je vključeval tudi samodejni diferencial z omejenim zdrsom (ASD) in nadzor oprijema (ASR).
Leta 1987 je model 300 D Turbo s turbopolnilnikom dopolnil prejšnje modele z dizelskimi motorji s predkomoro (indirektnim vbrizgom). Prvo celovito prenovo modela so predstavili na IAA leta 1989: Med novostmi so široki zaščitni trakovi v kontrastni barvi, armaturna plošča in vratne obloge pa so dobile več lesenih elementov.
Serija modelov 124 je bila izjemno vsestranska generacija Mercedesovega višjega srednjega razreda: limuzine in kombiji so bili namreč izjemno priljubljeno med taksisti, šasije pa so priljubljene za nadgradnjo v reševalna in pogrebna vozila.
Po drugi strani sta kupe in kabriolet postavila standarde športnega razkošja v tem segmentu vozil. Različice V8 400 E (279 KM) in 500 E (326 KM), ki ga je sestavljal Porsche, ter E 60 AMG (381 KM) so model W 124 dokončno umestile med absolutno visokozmogljive avtomobile svojega časa.
