Vse se je začelo s šalo

Velika nagrada leta 2016 na mestnem dirkališču v Bakuju se je začela z veliko šalo, kajti dirka se je v resnici imenovala Velika nagrada Evrope – toliko, prosim! Kmalu po izredno uspešni premieri so organizatorji pri Mednarodni avtomobilistični zvezi (FIA) vložili prošnjo, naj se dirka od leta 2017 imenuje Velika nagrada Azerbajdžana. Rečeno - storjeno.

Ko je bilo takrat razglašeno, da se bo formula 1 preselila h Kaspijskemu morju, je bilo znanje mnogih iz sveta formule 1 o Azerbajdžanu – recimo previdno - omejeno. Morda se je nekdo bežno spominjal, da je leta 2012 v Bakuju potekalo tekmovanje za pesem Evrovizije, prej znano kot „Concours d'Eurovision“ - kar se zdi bolj primeren naziv, saj so številne pesmi enakovredne akustični razglasitvi bankrota. Da bi se starejši zemljani zanašali na šolske dni , tudi ne gre, saj Azerbajdžan v tej obliki ni obstajal, vse je bilo namreč združeno v isti lonec velike Sovjetske zveze.

Dajmo obnovit znanje o Azerbajdžanu, deželi ognja in o glavnem mestu Bakuju, mestu vetrov. Država je republika z nekaj manj kot 10,1 milijona prebivalcev, od katerih jih je 90 odstotkov Azerov (turških prebivalcev). Površina države je približno enaka površini Avstrije. Azerbajdžan meji na Armenijo, Iran, Gruzijo, Rusijo in Turčijo. No, toliko o Veliki nagradi Evrope. 92 odstotkov prebivalcev je zmerne islamske veroizpovedi, pet odstotkov je kristjanov, dva odstotka pa pripadnikov drugih religij. Baku ima uradno 2,3 milijona prebivalcev (neuradno in z okolico jih je skoraj dvakrat toliko) in je domnevno najnižje ležeča prestolnica na svetu, 28 metrov pod morsko gladino.

Ilham Alijev je predsednik od leta 2003, 62-letnik pa je odpravil omejitev mandata, kar pomeni, da lahko teoretično ostane na oblasti neomejeno dolgo. Nadaljuje prozahodno usmeritev svojega očeta. Vendar to ne pomeni, da je v tej državi vse v najlepšem redu. Nacionalna valuta je Manat.

Baku je vznemirljiva mešanica starodavnosti in sodobnosti. Tradicijo predstavlja Unescovo zaščiteno staro mestno jedro z Deviškim stolpom, ki naj bi svoje ime dobil, ker je bil nedotakljiv kot devica, sodobnost pa predstavljajo 190 metrov visoki tako imenovani ognjeni stolpi, ki so nova znamenitost mesta. Dostop turistov do teh stolpov ni tako enostaven, saj večina taksistov ne govori angleško. Zaradi tega boste potrebovali roke in noge ter z gestami taksistu dopovedali, kam želite. Kot povsod drugje na svetu, kje je jezik na obeh straneh ovira.

Baku ima zagotovo tudi nekaj sumljivih kotičkov, vendar velja za izjemno varno mesto. Azerbajdžanci so tudi izjemno gostoljubni. Na prvi pogled je mesto mešanica orientalske magije in zahodne gradbene mrzlice. K temu je treba dodati še izzivalno oblikovane stavbe iz sovjetske dobe. Mešanica, ki svoj čar razkrije predvsem, ko pade noč. Nekateri Bakuju pravijo novi Dubaj. Med letoma 2000 in 2008 je bilo samo v središču mesta zgrajenih 800 nebotičnikov. Kljub vsemu ponosu je prikrito, da so bile v ta namen celotne stare soseske zravnane z zemljo. Zanimivost mesta so klasični londonski taksiji, ki pa so v posebni barvi, zaradi česar jih imenujejo jajčevci.

Po dveh dirkah meseca junija in v poletnih razmerah je bila dirka leta 2018 prestavljena na april, takrat pa je bilo mrzlo in zelo vetrovno. Tudi dež ni izključen, kajti v državi je devet od enajstih podnebnih območij na svetu, od arktično-alpskega do sredozemskega. Letos bo dirka prvič potekala septembra.

Baku leži ob Kaspijskem morju, kar je še eno od številnih protislovij v tej državi. Slano morje je bilo nekoč neposredno povezano s svetovnimi oceani, zdaj pa je povezano posredno prek kanala Volga-Don. V jezeru (velikem 370.000 kvadratnih kilometrov) plavajo jesetri, njihov kaviar »beluga« pa velja za poslastico po vsem svetu. Zakaj se Baku imenuje mesto vetrov? Ker Baku izhaja iz perzijskega „bad kube“. Prav tako bi lahko pomenilo „mesto mačk“. V starem mestnem jedru je polno žametnih tačk, ki jih vsi prebivalci ljubeče hranijo in božajo.

In zakaj se Azerbajdžan imenuje Ognjena dežela? Že Perzijci so cenili nahajališča nafte in deželo poimenovali Aderbaidjan, od koder izhaja sedanje ime: „dežela ognja“. Naftna gora, ki gori vse leto, je ena največjih turističnih znamenitosti. Brez nafte ne bi bilo sodobnega Bakuja, brez nafte ne bi bilo formule 1 v Bakuju.

Primer razsežnosti, o katerih govorimo v zvezi z nafto. Leta 1898 so abseronska polja predstavljala 95 odstotkov ruske in polovico svetovne proizvodnje nafte! Leta 1863 je v Bakuju živelo 14.000 ljudi. Do prve svetovne vojne se je to število povečalo za dvajsetkrat. Nafto so prvič začeli črpati leta 1844, v državo so prihajali vlagatelji in špekulanti z vsega sveta, o bogastvu naftnih baronov v Bakuju pa še danes pričajo njihove razkošne palače. Zagotovo bi jim bili „plamenski stolpi“ všeč kot znamenitost.

Azerbajdžan danes proizvede manj kot en odstotek svetovne nafte, njegove zaloge pa so ocenjene na 0,6 odstotka svetovnih zalog. Norveška lahko ponudi enako. Kljub temu pa država pričakuje, da bodo prihodki od nafte in plina do leta 2035 znašali 150 milijard ameriških dolarjev. Denar od nafte se vlaga v infrastrukturo. Baku napreduje z veliko hitrostjo, preostali del države pa nekoliko manj.

Azerbajdžan ima enako težavo kot Združeni arabski emirati. Zaloge nafte se bodo nekoč izčrpale, zato mora država že zgodaj preiti na druge vire dohodka. Azerbajdžan želi med drugim privabiti več turistov. Leta 2016 je le eden od štirih obiskovalcev dirke prišel iz tujine. Leta 2017 je bila to že tretjina, danes pa je vsak drugi turist obiskovalec dirke v Bakuju – seveda, ko je ta na sporedu.