Paralelni svetovi

Stvari na včerajšnjih sprinterskih kvalifikacijah so se odvile, kot so se. Po svoje predvidljivo, McLaren in Lando na vrhu, Perez spet med zadnjo peterico, vmes pa tu in tam manjše presenečenje, a v glavnem brez večjih pretresov. Flavio Briatore je včeraj popoldne hitel predstavljat novega rezervnega voznika ekipe Alpine, dvajsetletnega Estonca Paula Arona, ki se je 74-letnemu Italijanu zahvalil z dominantno predstavo v kvalifikacijah in osvojil prvo mesto.

Briatore, ki se po infarktu, povzročenem s strani kovida ali česa drugega (ne bi bil ne prvi in ne zadnji, ki bi mu ponagajala modra tabletka), zdravstveno še vedno ni povsem pobral, je mladega Estonca pohvalil za doseženo in zanj dejal, da je definitivno material za Formulo 1. Drugače se pa v paddocku ni dogajalo kaj prida pretresljivega, če odštejemo, da se je tam za trenutek pojavil Novak Djoković, s svojim brezkompromisnim lovom na avtograme pa je uradne fotografe v obup spravljala neka domačinka, ki se preprosto ni zmenila za opozorila in je verjetno največkrat pofotkan osebek minulega dne.

Moj dan se je danes, podobno kot včeraj, začel ob točno 4.40, ko me je mujezin iz sosednje mošeje v s svojim solo koncertom povabil na jutranjo molitev. Žal me ni pridobil na svojo stran, me je pa zbudil, zaradi česar se nisem naspal, kot bi se lahko. Nekaj ur kasneje sem na sprehodu po centru mesta ugotovil, da je za uradne inštance ob petku tudi sobota dela prost dan, kar je po svoje razložilo tudi zaspano vzdušje v sicer lepo urejenih kavarnah ob vznožjih impozantnih nebotičnikov.

Seveda pa dela prost dan ni za tiste, ki so jih v Katarju sprejeli zaradi dela. Ta nadvse zanimivi miks Azijcev in Afričanov, ki jih srečaš na vsakem koraku, se zdi na prvi pogled kaotičen, po dnevu ali dveh pa kaj kmalu ugotoviš, da tudi tukaj veljajo nepisani zakoni in neke vrste rasna determinacija glede vrste dela, ki ga opravlja posamezna skupina.

Črnci iz podsaharske Afrike, ki so večji in močnejši, običajno delajo kot varnostniki, vratarji, pa tudi v gradbeništvu, Pakistanci in Bangladešani so večinoma trgovci, natakarji, smetarji in večinoma opravljajo storitvene dejavnosti. Ker je tujcev skupaj več kot 2,7 milijona, je ekonomija obsega seveda takšna, da tujci s svojimi dejavnostmi servisirajo druge tujce, o čemer sem pisal tudi v včerajšnjem zapisu.

Sistem zaposlovanja v Katarju je bil pod pritiski mednarodne javnosti že pred Svetovnim prvenstvom v nogometu. Kafala, kot se uradno imenuje, je na nek način sistem sponzorstva, kjer so tuji delavci pravno vezani na svojega delodajalca (kafeel ali sponzor), saj jim le ta lahko omogoči vstop in izstop iz države, zamenjavo službe in najem stanovanja. Pod pritiskom mednarodne javnosti so Katarci v zadnjih letih kafalo nekoliko modernizirali, tako da je danes minimalna plača 1.000 rialov, k temu pa morajo dodati še 300 rialov za hrano in 500 za nastanitev, ali pa eno in drugo zagotoviti. Skupaj torej okoli 470 evrov na mesec.

Dejstvo pa je, da sistem v praksi deluje. Nemški novinar, s katerim sem se včeraj pogovarjal, je dobro povzel bistvo katarskega sistema: »Isti ljudje, ki beračijo po evropskih mestih ali pa vam na vsakem koraku težijo s prodajo nepotrebnega kiča, tukaj delajo karkoli se jim naloži. Nihče vam ne teži na vsakem koraku, vsi se obnašajo spoštljivo in na pamet jim ne pade, da bi vam kaj ukradli ali vas kako drugače oguljufali. Vsi vedo, kaj se zgodi, če se ne držijo reda.«

Naj se vrnem še malo na Formulo 1. Tukaj je dojemanje tega športa bolj stvar prestiža, kot pa dejanskega navdušenja nad motošportom. Gre se predvsem za to, da te vidijo na takšnem dogodku. Zato na najboljših sedežih in v ložah seveda ne manjka moških v thavbih oziroma v dišdašah in žensk v abajah. Za tiste najpremožnejše pa je na voljo najem celotnega nadstropja vile na koncu ciljne ravnine.