EU birokracija in slovenski organi so zapovedali, da vam moramo povedati, da morate vedeti, da na naši spletni strani uporabljamo piškotke! Ja, imamo jih, pa tudi napolitanke in tiramisu. Lahko pa pridete tudi k nam na toplo mleko in Domačico ali pa mamin štrudl.

Če ostanete na naši strani, pomeni, da ste obveščeni in se s tem strinjate (če ne, pa si pojdite po piškotke drugam, v trgovino recimo).

Mimogrede, lačni otroci v Afriki nimajo piškotkov!!!!

Ugrizni in nadaljuj...
Članki   |   Pogled v zgodovino
Prva krilca na dirkalniku formule ena
Leta 1968 so se na dirkalniku formule ena prvič pojavila krilca. Pred tem so ta bila prisotna že na drugih dirkalnikih v drugih kategorijah.
Bojan Vrbnjak
7. februar 2018 | 8:41:24

V 60-ih letih je bila aerodinamika v motošportu še v neki meri črna umetnost. Razumljivo, kajti takrat še niso obstajali vetrovniki ali pa druga primerna orodja. Zaradi tega so nekatere aerodinamične rešitve delovale na čudežen način, spet druge pa so v celoti odpovedale.

V tem času je formula ena ravno opravljala korak od majhnih 1,5 litrskih motorjev z majhno zmogljivostjo do močnih 3,0 litrskih motorjev, ki so dosegli moč do 450 konjev, ampak ker ni bilo dovolj mehanskega oprijema, so bili časi krogov še vedno počasni. Povrhu so bile pnevmatike še vedno ozke in relativno trde.

Inženirji so iskali možnosti, da izboljšajo oprijem pnevmatik in da bi lahko dirkalniki v zavojih dosegli višje hitrosti in posledično s tem bi postali časi krogov hitrejši. Vedeli so, da je najbolj enostavna pot do tja, da na vsako pnevmatiko izvršijo nek pritisk, toda porajalo se je vprašanje, kako naj bi to sploh šlo.  

Rešitev je potem prišla iz Teksasa, kjer je Jim Hall, nekdanji dirkač formule ena, imel pametno idejo. Če je lahko običajno krilo skrbelo za to, da neko letalo lahko leti, potem bi lahko imelo obrnjeno krilo podoben učinek, vendar v drugo smer. Negativni vzgon bi torej moral zvišati oprijem pnevmatik. Sredi 60-ih let je Hall oblikoval in izdelal legendarni športni avtomobil Chaparral 2F, na katerem je bilo na zadku nameščeno ogromno krilce. To krilce je bilo pritrjeno na pesto kolesa in ne na karoserijo. Poleg tega je bilo pomično in je v manjši meri spominjalo na DRS današnjih dirkalnikov formule ena.

Prva krilca so bila zares smešna in postavljena visoko nad dirkalnik. 

Če je dirkač pritisnil na poseben pedal, se je zmanjšal kot krilca. S tem se je na ravnini reduciral zračni upor. Pri zaviranju pred vstopom v zavoj, je dirkač odstranil nogo s tega pedala za krilce, ki se je tako vrnilo v svoj prvotni položaj in s tem poskrbelo za večji podtlak. Colin Chapman iz Lotusa je prevzel to idejo in jo na dirki za VN Monaka leta 1968 namestil na svoj dirkalnik Lotus 49 – vendar v občutno enostavnejši obliki.  

Chapman je vedel, da mora svoj dirkalnik uravnotežiti. Odločil se je za to, da na dirkalnik Lotusa Grahama Hilla spredaj namesti manjše krilce, zadaj pa ukrivljeno pločevino. Hill je na ulicah Monte Carla osvojil pole position in sicer s prednostjo 0,6 sekunde pred drugo uvrščenim dirkalnikom Matra-Cosworth, v katerem je sedel Johnny Servoz-Gavin. Hill je zmagal tudi na nedeljski dirki in s tem inženirjem poslal jasen signal.

Naslednja dirka je bila na sporedu dva tedna pozneje na hitri in 14,1 kilometra dolgi stezi v Spa-Francorchampsu. Mauro Forghieri iz Ferrarija je oblikoval zadnje krilce, ki ga je namestil na dirkalnik Ferrari 312/67, katerega je upravljal Chris Amon. V nasprotju z ukrivljeno pločevino Chapmana, je Forghieri izdelal pravo obrnjeno krilce, ki je bilo podrto z dvema nosilcema, ki sta bila pritrjena na pesto kolesa.  Amon je s časom 3:28,6 minute osvojil pole position, medtem ko je Belgijec Jacky Ickx, ki je sedel v drugem Ferrariju brez krilca, krog prevozil v času 3:34,3 minute in bil s tem za več kot pet sekund počasnejši. Na naslednji dirki v nizozemskem Zandvoortu je imel skoraj vsak dirkalne neko vrsto krilca.

Toda Chapman je imel še eno idejo. Oblikoval je zadnje krilce, ki se je raztezalo čez celotno širino dirkalnika. To krilce je bilo pritrjeno na dolge nosilce, da je bilo le-to izpostavljeno neokrnjenemu zraku in s tem še bolj učinkovito. Zaradi tega je bil Lotus prisiljen, da izdela nove prečne preme za obese in nove pogonske gredi.

S tem so krilca ušla izven vsakega nadzora. Dirkalniki so imeli zadnja krilca, ki so bila zelo visoka in pritrjena na tankih ceveh. Toda te cevi so težko zdržale sile, ki so nastale pri visokih hitrostih. Pričakovano je prihajalo do razpok na krilcih. Spet druga so se močno upognila ali celo zlomila. Zaradi tega smo bili takrat priča nekaterim alarmantnim nesrečam.

Krovna zveza je zaradi tega spremenila pravila, z namenom, da ta krilca postanejo varnejša in manj učinkovita. To je na koncu vodilo do krilc, ki jih poznamo in vidimo tudi danes na modernih dirkalnikih formule ena.              

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
DonP
Chapmanu in ostalim pionirjem, kapo dol. In razvoj se tudi tukaj ne ustavlja. Letos bo zanimivo videt, kdo bo najboljše interpretiral pravilo, ki prepoveduje aerodinamične elemente nad pokrovom motorja in kje bodo mesto dobila T-krilca...
7.2.2018 9:26:40

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija