Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Članki   |   Obletnice
25 let od smrti velikana F1
Danes mineva 25 let od smrti Ayrtona Senne, enega največjih, če ne kar največjega dirkača v zgodovini F1. Nesrečna Imola se je zapisala v spomin tudi dirkačem, ki so sodelovali na tisti dirki.
Miran Švarc
1. maj 2019 | 9:42:12

Michael Schumacher (Benetton, 1. mesto)

»Bil sem njegov veliki občudovalec, prvič videl sem ga na karting dirki v Zolderju in je takoj, čeprav nisem poznal njegovega imena, pritegnil mojo pozornost. Linije, ki jih je vozil, kako je to počel, oboževal sem njegovo vožnjo. Od takrat naprej sem poznal njegovo ime in ko je začel v F1, sem ga še vedno spremljal. In ko sem sam prišel v F1, sem bil še vedno zaljubljen v njegovo vožnjo.  Še vedno je bil moj idol, čeprav mi sprva ni bil všeč njegov odnos do novincev, ko sem vstopil v F1, a to je bil le del te igre, zato se s tem nisem obremenjeval.

Sezona 1994 se je zame začela presenetljivo dobro in bil sem v poziciji, da se lahko borim za naslov. Veselil sem se bojev z Ayrtonom in Imola je bil naslednji korak. Videl sem nesrečo, a nisem bil obveščen o tem, kaj se je zgodilo, zato tudi nisem vedel za posledice, a ko sem končno slišal, sem bil globoko šokiran. Ta vikend sem se prvikrat srečal s smrtjo v športu, ki ga imam tako rad.

Zame je bilo umiranje na stezi nekaj, kar je spadalo pretekle čase, ki jim nisem bil priča, nikakor pa ne v sedanjost. Zvečer po dirki sem bil popolnoma sesut, nekajkrat sem celo pomislil na to, da neham dirkat, sploh ker lahko pri tem izgubiš življenje. Takrat nisem bil prepričan, da si želim nadaljevati, o tem sem se veliko pogovarjal s Corinno.«

Damon Hill (Williams, 6. mesto)

»Imola 1994 je bila zame življenjski preizkus, tako v vlogi dirkača kot osebe. Vse skupaj je bilo nerealno, ni se zdelo življenjsko in ko sem si ogledal film Senna, sem ugotovil, da sem nekaj stvari potlačil in da so bile zelo neprijetne. O nekaterih rečeh pač nisem želel več razmšljati in sem jih preprosto odrinil v podzavest.

Veliko stvari se je zgodilo … majhnih stvari…in potem so te majhne stvari čez cel vikend vodile v eno samo veliko katastrofo. Vsi smo okameneli in po tem dogodku nisem vedel, kako naprej. Nihče ni takoj vedel, da je Ayrton umrl, nihče ni vedel zagotovo.

Pravi podatki so bili dostopni le Sidu Watkinsu. Šele po koncu dirke sem izvedel, da je Ayrton umrl. Slišal sem le, da ni dobro in razumem, da me je ekipa na nek način želela zaščititi. To so tako obsežne stvari, da potrebuješ veliko časa, da jih predelaš.

Kar se dirke tiče, se sploh kdo spomni, kaj se je zgodilo. Na stezi si samo dirkač, ki opravljaš svoje delo in ko gre nekaj takega narobe, del tebe razmišlja, kaj se je zgodilo, na koncu ugotoviš, da tako ali tako nimaš vpliva in pač greš in odpelješ dirko.

To je bila prva evropska dirka sezone in gneča je bila precej večja kot na prvih dveh dirkah. In Senna je na tako dirko vedno pripeljal še več ljudi, zanimanje ljudi okoli njega je bilo v Imoli neprimerno večje. Vse skupaj je bilo neverjetno. Po slabem začetku sezone je bil Ayrton pod pritiskom, da se dokaže in tudi članek teden dni pred tem v Autosportu na to temo ni bil ravno nedolžen.

Bili smo na začetku nove dobe, čeprav se nihče še ni zavedal, kdo je Michael Schumacher. Bil je le en novi mulc v soseski in vsi smo se privajali na to. Pred začetkom sezone so vsi menili, da je Ayrton zase dobil najboljši možen avto, najboljšo ekipo in da gre po še en naslov in da bi moralo biti precej lažje kot je potem dejansko bilo. Sam vikend je bil brutalen, najprej, ko je umrl Roland, sem mislil, da huje ne more biti. Vsi smo mislili, da so časi, ko so dirkači umirali po tekočem traku, že davno mimo.

Posledice so bile trajne – od tu naprej se je moje življenje povsem spremenilo. Moja kariera je šla v čisto drugo smer, Imola 1994 je bil velik potres v tem športu, dobra stvar, ki je izšla iz tega, je da so dirkalniki in steze neprimerno bolj varni. Tragično je to, da se je morala zgoditi Imola, da se je to spremenilo.«

JJ Lehto (Benetton, odstop)

»Imola je bila moj debi za Benetton, potem ko sem okreval od hude nesreče na testiranjih januarja v Silverstonu, ko sem si zlomil vratno vretence. Od nesreče je bilo le 92 dni, a so me vseeno posadili v avto in še vedno me je močno bolelo. Preden sem odpotoval v Imolo, sem imel večerjo v Monaku z Rolandom, ki je bil moj dober prijatelj, naslednje jutro sva se skupaj odpeljala v Imolo in v soboto sem videl njegovo usodno trčenje.

Dirko sem začel kot peti in mislim, da je bila to moja najkrajša dirka v karieri F1, potem ko me je od zadaj zadel Pedro Lamy z Lotusom. Sprednja guma z Lotusa je odletela med gledalce in poškodovala pet ljudi. Nekoliko pozneje je Ayrton, moj veliki idol, izgubil življenje v Tamburelu. Prejšnji večer sem z njim treniral v telovadnici. Take reči se ne dogajajo niti v najhujših nočnih morah.

Pedro Lamy (Lotus, odstop)

Bil sem na štartu in pred sabo zagledal dirkalnik, za katerega nisem vedel, da je obstal. Imel sem le toliko časa, da sem odvil, da nisem na polno treščil v Lehta, pač pa le z desno stranjo.

Ljudje sprva niso imeli občutka, kako huda je bila Ayrtonova nesreča. Stal sem zraven nekaj portugalskih in brazilskih novinarjev in tudi oni niso vedeli, kaj se je zgodilo. Ko so ljudje že govorili, da je z njim zelo slabo, nisem povsem verjel. Verjetno so razmišljali tako tudi ostali. Ayrton Senna ne more umreti. Bil je težaven vikend, najprej Barrichellova nesreča, potem Ratzenbergerjeva smrt in moja nesreča na štartu in potem še Senna. To je bil klic k spremembam v F1.

Gerhard Berger (Ferrari, odstop)

Večina se sprašuje, ali je bilo prav, da nadaljujem. Videl sem Rolandovo nesrečo v posnetku in videl, kako huda je, kako usodna je bila za dirkača.

Preden sem šel na stezo v kvalifikacijah, sem vedel, da je situacija kritična. Preprosto sem to čutil. Prvič sem se zalotil, da se ob taki nesreči tresem. Sedel sem v dirkalniku, gledal monitorje in ko so ga dobivali iz avta, sem vedel, da se bo slabo končalo. V našem poslu moramo biti pripravljeni na take reči, a bil je to rojak, osebno sva se poznala, vse skupaj je bilo še huje. Vem, da ne bi smelal delati razlik med dirkači, ki jih poznaš in tistimi, ki jih ne, a prizadane te na druzgačen način.

Izstopil sem iz dirkalnika, bilo mi je slabo, šel sem v motorhome in cel sem se tresel. Potem je prišla odločitev, ali bom vozil ali ne. Ne zdaj na kvalifikacijah, ampak jutri na dirki in v prihodnje. Ni bilo povezano s sobotno nesrečo, pač pa s tem, ali si pripravljen tvegati ali ne.

Z Rolandom ne bi bilo nič drugače, ali vozim ali pač ne. A moral sem se odločiti, če sem še pripravljen tvegati. Po pravici povedano, ko je odletel Barrichello, sem pomislil na to, kako tanka je včasih črta med življenjem in smrtjo.

Potem sem si rekel: »Bi rad jutri dirkal ali ne?« Odločil sem se, da dirkam. Od tega trenutka naprej sem se koncentriral na svoje delo, situacija je bila težka, zelo zelo težka.

Ayrton je imel neverjetno smolo, da ga je zadel delček sprednje obese točno v čelado. V tem ovinku so bile tudi težje nesreče. Res je, da je celoten vikend opozarjal na varnost, sploh po Rolandovi nesreči. O tem je veliko debatiral z mano še po briefingu v nedeljo. Po dirki sem takoj šel v bolnišnico do Ayrtona in to me je zelo prizadelo. Bil je mrtev in na napravah za umetno vzdrževanje življenja in takrat sem ga videl zadnjič. Šel sem na oba pogreba, na Rolandovega v Salzburg in Ayrtonovega v Sao Paolo. Dobro, to je formalni način slovesa, a kar vidiš na stezi, ko ti umreta dva prijatelja, je tisto, kar te prizadane.

Rubens Barrichello (Jordan, ni štartal)

Vikenda se spominjam do potankosti. Treninge smo začeli dobro, našli dobre nastavitve že zjutraj, bil sem osem desetink hitrejši od kroga pred tem, ko sem v Variante Bassa poletel v zrak. Spominjam se dogodka, ko je zelo mlad in zelo neučakan Barrichello poskušal iti skozi ovinek prehitro. Takoj po tem, ko sem pomislil »ojoj«, je počilo. Tako močno, da se samega udarca ne spomnim. NE spomnim se Ayrtonovega obiska v bolnišnici, tudi bolnišnice ne. Spomnim se prihoda na dirkališče naslednje jutro z zlomljenim nosom in še vedno sem težko dihal.

Danes vem, da je bil zelo velik udarec – 95g. A ker sem bil večinoma OK, sem v soboto šel nazaj v Anglijo in dirko gledal pri prijatelju, preden sem se nameraval vrniti v Brazilijo. Tam sem videl nesrečo. Vzdušje je bilo že po Rolandovi nesreči zelo turobno, a potem še Senna. Ko je premaknil glavo, je bilo to zame znamenje, da je še vedno živ, čeprav to ni bilo res. Vse skupaj je bilo zelo žalostno.

Ayrtonov pogreb je bil prvi, ki sem se ga kdaj udeležil, nisem bil niti na družinskih pogrebih. S celotnim vikendom je bilop nekaj narobe. Lahko verjamete ali pa tudi ne v nadnaravne stvari, a ta vikend je bil preklet.

Nicola Larini (Ferrari, 2. mesto)

Ko smo bili na odru za zmagovalce, nihče ni vedel, kaj se je zgodilo Ayrtonu. Dirka je bila prekinjena, drugih informacij kot to, da je v bolnišnici, ni bilo. Bil sem zaskrbljen nad nesrečo, ko je v moje mehanike priletelo Alboretovo kolo. Na odru sem razmišljal o Ratzenbergerjevi smrti v soboto, zato nismo škropili s šampanjcem. A da bi izgubili Ayrtona? Nemogoče.

Mika Hakkinen (McLaren, 3. mesto)

Moj prvi spomin na Imolo 1994 je seveda ta, da je bil to grozen vikend. Črni vikend, če hočete, drugih besed ni, ničesar pozitivnega ni bilo. Ko danes gledam nazaj, imam veliko lepih spominov na Rolanda in Ayrtona. Želim si, da bi lahko spremenil dogodke in se to ne bi nikoli zgodilo, a žal ni mogoče. Resnični mislim, da bi morali dirko odpovedati po Barrichellovi petkovi nesreči. Jasno je bilo, da je nekaj narobe s stezo, ali v kombinaciji z dirkalniki. Morali bi reči – nekaj je narobe, če ne prej, pa potem, ko se je ubil Roland. Ne bi smeli štartati.

Danes je to lahko reči in takrat bi tako odločitev sprejeli zelo težko, a vseeno…

Martin Brundle (McLaren, 8. mesto)

Tisti vikend me je v mnogočem spominjal na dirkaško leto 1985, ko je tudi umrlo nekaj drikačev. V Imoli se je najprej zgodil Barrichello, potem Ratzenberger, pa Senna in dva tedna pozneje še Wendlinger. Od smrti Elia 1986 nismo imeli žrtev, bilo pa je precej hudih nesreč in zato se nas je počasi nalezel duh neranljivosti. Imola je pretresla vse. Srečal sem Senno v dvigalu v hotelu v soboto zvečer in zaradi Ratzenbergerja je bil precej pretresen.

Briefing naslednji dan je bil precej čustven. Podrobnosti se ne spominjam jasno, a vidim sobo in sebe, ko sedim tam. V filmu o Senni sem se spomnil še nekaj podrobnosti in še na par, ki jih takrat nisem niti opazil.

Trčenje na štartu, pa guma med mehaniki Ferrarija..Ena od stvari v filmu, ki so me presenetile, je dejstvo, kako dober se je zdel Ayrtonov avto.  Spominjam se, ko sem se po nesreči vračal na štart – koliko je bilo kosov na stezi, ko sem vozil med njimi takoj po trčenju. Najprej sem mislil, da je bil Damon, potem sem slišal, da je Senna. Potem so ugasnili vse zaslone v garaži. Potem so nam povedali, da je OK in vsi smo videli, kako je premaknil glavo.

Ko smo ponovno štartali, sem razmišljal, da je bilo trčenje zelo hudo, a da je preživel. V Tamburellu smo videli že hujše nesreče, kot je bila na primer Bergerjeva. Nadaljevali smo z dirko in nismo vedeli, da je umrl taqm. Bil sem zelo razočaran, da smo vozili mimo mlake krvi ob stezi. Tudi po dirki je v paddocku vladala smrtna tišina. Ljudje so hodili drug mimo drugega, veliko je bilo ugibanj. Eden prvih, ki so vedeli, kaj se je zgodilo, je bil Keke Rosberg in mi je povedal. Potem me je Ron Dennis vprašal, kaj mi je povedal Keke in ko sem mu povedal, Ron ni rekel niti besedice. Z Ayrtonom sta si bila zelo blizu.

Pozneje sem se peljal na letališče z Giorgiom Ascanellijem, mojim inženirjem, ki je bil tudi Sennin. Na pol poti do Bologne, potem ko ni rekel niti besedice, me je vprašal, kaj vem o nesreči. Rekel sem mu, da so mi povedali, da je umrl.

To je močno vplivalo na varnost, na razvoj GPDA. Vsak od nas je dobil določena dirkališča, da jih preveri in poroča, kako je z varnostjo. Do neke mere se je celo pretiravalo kot recimo s šikano iz gum v Barceloni. A podzavestno smo vsi vedeli, da so ponekod bili ovinki, kjer bi umrl, če bi šlo vse narobe.

Vsi smo menili, da kot dirkači lahko pripomoremo k varnosti. Potem so se stvari nekoliko umirile, a F1 se je spremenila za vedno. Bilo je to tudi obdobje, ko je F1 močno pridobila na prepoznavnosti, na žalost.

Karl Wendlinger (Sauber, 4. mesto)

Celega vikenda se jasno spominjam. Rubens je imel težko nesrečo, a ni bil resno poškodovan, potem so vsi rekli, da se ti v sodobnem dirkalniku ne more zgoditi nič. Naslednji dan je umrl Ratzenberger, za vse je bil velik šok, a ni nam prišel popolnoma do živega. Spominjam se, da sem v dirki peljal mimo nesreče in pomislil, da je to moral biti Williams. Ustavili so nas pred štartno črto in Tim Wright, moj inženir, mi je povedal, da je bil to Senna, ampak da bo z njim vse v redu. PO dirki so bile novice seveda šok za vse.

Nisem videl, kaj se je dogajalo med nesrečo, tam mimo sem peljal tako hitro, da sem lahko videl le, da je avto precej poškodovan. Ko sem se vrnil v garažo, je vladalo mučno razpoloženje. Vprašal sem, kaj se dogaja, pa je Peter Sauber s solzami v očeh rekel, da je Senna umrl. Ne najdem pravih besed, da opišem moje občutke takrat. Celotni vikend je bil zelo čuden. Nisem mogel verjeti. Dolga leta nič in potem dve žrtvi v enem vikendu. Pobral sem svoje reči in odšel.

Olivier Panis (Ligier, 11. mesto)

TO je moj najtemnejši spomin v dirkaški karieri. Vsak je bil velik navijač Ayrtona. Tisti vikend je bil nočna mora in še vedno je, čeprav je minilo že ogromno časa. Na nek način bi rad ta vikend izbrisal iz spomina, a se je zgodil in to se ne da.

Dirkališče sem zapustil kar se da hitro in skušal pozabiti, a kot mlad dirkač v F1, to je bila moja tretja dirka, nisem razmišljal o koncu kariere. A še vedno sem žalosten, ko pomislim na te dogodke. Po tem se je varnost močno popravila. Žalostno je, da se morajo zgoditi tragedije, da se kaj naredi na varnosti.

David Brabham (Simtek, odstop)

Vikend se ni začel dobro, šlo je le še na slabše. Doživeli smo Rolandovo nesrečo, ne samo jaz, pač pa je bila v garaži tudi moja noseča žena. Tudi ekipa je bila nova in finančno na nitki, veliko se je dogajalo. Nihče ni prav vedel, kako naj reagira, saj se kaj takega še ni zgodilo. Najbolj normalno bi bilo, da pospraviš stvari in greš domov. V soboto zvečer so me vprašali, če želim voziti in ker še nisem bil v taki siutaciji, nisem imel pravega odgovora. Povedal sem, da bom opravil warm up in se potem odločil. Ne vem zakaj, a po časih smo bili nekje v sredini, kar ni bilo obilčajno. Prišel sem bokse in občutil, da se velik temen oblak počasi dviga. Dirkal sem za ekipo, ne zase. Menil sem, da je to najboljše, kar lahko storim, da prebolimo Rolanodovo smrt.

Sprednje krilce je povzročalo težave in so ga ojačali, Nick Wirth mi je prisegel na svoje življenje, da je zdaj precej močnejše in popolnoma varno. Sprejel sem njegovo mnenje in dirkal.

Po umiku varnostnega avta smo nadaljevali. Bil sem zadaj in ko sem prišel do Tamburella, se je prah ravnokar polegel. Mislil sem, da je Tyrell in ne Williams. Ustavili smo na ciljni ravnini in ugotovili, za koga kgre. Takrat nisem slutil, kako huda je bila nesreča, nismo imeli nobenih informacij.

Da je Ayrton umrl, sem izvedel šele, ko sem prišel domov in pogledal na teletekst. Priznati moram, da nisem bil dolgo na dirkališču, ko sem predčasno zaključil dirko, usedel sem se na letalo in šel domov. Že tako je bil velik šok to, kar se je zgodilo z Rolandom. Sedel sem na kavču in v glavi se mi je vrtelo.

Heinz Harald Frentzen (Sauber, 7. mesto)

Večkrat se zalotim, ko pomislim na tisti vikend in vedno izstopa. Ima neke vrste mistične razsežnosti, če se tako izrazim. Danes velja, da gre za zelo tragičen in črn vikend, a takrat pred začetkom vikenda nihče ni imel slabega občutka.

Prvi šok je bil v petek, ko se je zaletel Rubens, a pravi šok je prišel šele v soboto, ko je umrl moj prijatelj Roland, in zdelo se mi je, da se bodo stvari le še slabšale in temu morda ne bo nikoli konec.

Z Rolandom sva si bila zelo blizu, 18 mesecev sva skupaj dirkala na Japonskem, preden sva prišla v F1. Bil je zelo prijeten človek. Tisti vikend sva se nekajkrat pogovarjala in se celo slikala skupaj na tehničnem pregledu. Znala sva se zabavati.

Tudi Ayrton je govoril z mano tisti vikend. Počutil sem se ponosnega, da si je vzel čas za pogovor z mano. Enako je storil že na prvih dveh dirkah. Bil sem novinec in hotel je vedeti več o meni, kako se spoznavam z dirkanjem, kako se privajam. Govorila sva že na testiranjih v Estorilu.

Ko je umrl, se je zdelo, da so vse slabe stvari prišle naenkrat. Pred tem smo imeli že veliko nesreč, s precej bolj uničenimi dirkalniki, a dirkači niso bili huje poškodovani – potem pa se je vse zgrnilo v en vikend.

Ko smo dva tedna pozneje dirkali v Monaku, je imel Wendlinger hudo nesrečo na treningu in v zraku je bil občutek, da se katastrofe ne bodo nikoli nehale. Vsi so bili tako šokirani, da smo govorili le še o varnosti. A to je prineslo tudi izjemen napredek v varnosti. Na nek način se je celo pretiravalo, a želeli smo predvideti vse slabe možnosti. Bili so to ključni časi, ki so dali vsem veliko energije, da so pripomogli pri spremembah v F1.

Nesreče so nas osvestile, da je treba ponovno aktivirati GPDA, s čemer so dirkači spet dobili vpliv na varnost. Spominjam se, da v tistem času nisem točno vedel, kaj naj storim, bil sem popolnoma zmeden. Spominjam se, ko  sem bil še zelo mlad kartist in se je eden od fantov huje poškodoval, pomislil sem, o moj bog, tu smo le zato, da se zabavamo, kako se lahko zgodi kaj takega.

Imola in Monako sta nas spomnila, da je dirkanje nevarno in da se lahko zgodi veliko slabih reči in da moraš biti zelo osredotočen na to, kar počneš.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
rovokopac
Velikan F1? Sem gledal veliko dirk, kjer je nastopil, pa sem imel vedno boljši občutek do Prostove vožnje. Na koncu štejejo rezultati, ne pa umetniški vtis. V glavnem, en izmed egoistov na cesti. V današnjih pogojih in pravilih, ne bi cvetel. Če bi ga dal na večno premico, bi ga postavil ob Manssla, Prosta, Rosberga starejšega. Lauda je že spredaj, prav tako Alonso, Scumacher. Za Lojzeta, Sebastiana pa ne vem, kako bi se obnesli v slabših pogojih.
1.5.2019 19:22:42
Soling
No ja, Lewisa smo videli kot novinca ob Alosnu.
1.5.2019 19:50:51
Senna4Ever
Uf, že 25 let je minilo, vsega pa se spominjam kot da bi gledal prejšnji teden... Meni osebno največji od največjih, statistika tu ni relevantna. Menim, da je F1 tedaj izgubila ogromno, da se je s tem končala neka zlata era kajti po tem črnem vikendu, se je vse drastično spremenilo. Seveda so bile tudi kasneje zelo dobre dirke, napeti obračuni ampak tiste praznine ni moglo zapolniti ničesar. Seveda nekdo, ki tedaj še ni spremljal dirk to težko razume, ampak tako pač je.
1.5.2019 19:58:53
RenaultF1
Tokrat se strinjam s teboj @senna. Meni osebno noben po tem ni več sedel
1.5.2019 20:24:38
girica
Rovokopač vsi ki si jih naštel so egoisti.Šumi je celo brata zrino. s steze. So pa vsi dirkači v pravem smislu besede in ne šoferji.Svaka jim čast.
1.5.2019 20:26:03
mojsterjaka
Zagotovo je bilo s 1. majem 1994 tudi konec določene ere v F1. Takrat kot otrok, ki sem bil veeelik oboževalec Senne sem upal, da mu tisto leto uspe osvojiti naslov prvaka, saj prejšni dve leti zaradi premočnega Williamsa za to ni imel možnosti (kljub temu je ukradel nekaj zmag, sploh ob težkih pogojih). Ayrton je bil vsaj zame najbolj briljanten voznik vseh časov, tako na dirkališčih kot tudi s socialno pomočjo, zaradi tega je bil tako velik. Verjetno je bilo to najhujše kar so v tem obdobju doživeli Brazilci. Glede njegovega fanatičnega pristopa v F1 je svoje življenje končal tudi tam kar je znal najbolje početi, žal. Tudi po 25 letih se še vedno izogibam posnetkov njegove nesreče, saj se me še vedno preveč dotakne. Ayrton Senna me je navdušil nad F1 in ne verjamem, da bo še kateri od dirkačev deležen toliko mojega spoštovanja kot on. R.I.P šampijon!
1.5.2019 20:42:23
rovokopac
Pravi zmagovalci so tisti, ki kljub vsem zmagam, upajo skočit v neznano. Tudi za ceno lastnega neuspeha. Malo jih je to poskusilo. Si Lojze upa skočit v drug avto? Malo sem skeptičen. Naštancal bo tistih 8 pokalov, da bo na papirju najboljši. Potem pa nehal brez, da bi poskusil kaj drugega. Čeprav mi je Alonso anti, pa je vsaj poskusil. Zato mi je več vreden. Pravi voznik se pokaže šele, ko je zadaj. Lojzetu takrat vse dol pade.
1.5.2019 21:21:38
Gazibo2
Ma Lojze vozi motor.
1.5.2019 23:37:13
hubertfast
Prestop Lewisa 2013 je tudi bil korajžen. 2012 je namreč kar dolgo časa bil v igri za naslov in z malo več zanesljivosti bi ga tudi imel. Statistično je tisto leto bil McLaren najhitrejši avto. Da bi pa sedaj prestopal drugam bi bil pa lasten strel v koleno.
2.5.2019 6:27:35
Jon
Odpiram kokice...😃
2.5.2019 13:24:40
kramoch
ne rabiš Jon, vidim da so že spucal vse včerajšnje komentarje ki niso bili v korist cmerastega mislijskega froca...pogumno, pogumno... Imen pa nisem omenjal ker ne smem...Kaj narobe? V mislinji je veliko cmer, preverjeno...
3.5.2019 14:06:30
hubertfast
Dejan Milavec, pa kje si ti, sem že mislil, da ti je kdo dal kakšno okrog ušes pa si stisnil rep med noge? No me veseli, da si še živ in zdrav, to najbolj šteje 😊🤣😂
3.5.2019 14:15:07
Aichi
@huberfast, zadnje opozorilo!
5.5.2019 11:03:41
2fast4y
Hubi, hubi....če bi imel jaz kaj za ukazati....
5.5.2019 17:59:16

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija