Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Članki   |   Jochen Rindt
40 let od smrti nesmrtnega prvaka
Pred natanko 40 leti so potekali kvalifikacije za VN Italije, kjer se je smrtno ponesrečil Jochen Rindt.
Matej Muraus
5. september 2010 | 23:00:54

Deseta dirka sezone 1970, VN Italije v Monzi, je obetala epski dvoboj med Lotusovim voznikom Jochenom Rindtom ter Ferrarijevim parom Jacky Ickx – Clay Regazzoni. Rindt bi si z zmago tako rekoč že zagotovil svoj prvi naslov svetovnega prvaka, medtem ko bi Ferrari z morebitno zmago še podaljšal upanje na osvojitev lastnega pokala. Avstrijec je do tega momenta nanizal pet zmag in je s 45 točkami vodil v prvenstvu, medtem ko je bil Ferrari v porastu forme in je na VN Avstrije prišel do dvojne zmage. Rindt je torej vodil s 45 točkami, drugi je bil precej presenetljivo avstralski veteran Jack Brabham s 25 točkami. Sledil je še en nekdanji prvak, Novozelandec Denny Hulme, ki še ni imel zmage, je pa vseeno prišel do 20 točk. Četrto mesto sta si delila Jacky Ickx in Jackie Stewart, oba sta imela po 19 točk. Vključno z Monzo so do konca sezone ostale le še štiri dirke, tako da so bile možnosti povsem na Rindtovi strani.
Steza v Monzi je od nekdaj predstavljala pravo katedralo, posvečeno boginji hitrosti. Colin Chapman se je zavedal, da bodo Ferrariji tukaj še posebno močni; dolge ravnine in hitri ovinki so pač precej bolj ustrezali italijanskim dvanajstvaljnikom kot britanskemu Cosworthu DFV V8. Resda se je med dirko obetala bitka bojev iz zavetrja, vendar je bilo že psihološko pomembno startati čim bolj spredaj. Rdeče-beli Lotusi 72 so tako v Monzo prispeli v najbolj ekstremni inačici: v želji po čim višji hitrosti se je Chapman povsem odpovedal krilom, s čemer je avto na ravnini kar naenkrat postal najhitrejši avto v konkurenci, zato pa je imel drastično nižjo hitrost skozi zavoje. Vendar pa je specifika steze v Monzi takšna, da se obe strani na koncu izničita, in načeloma bi avto dosegel bolj ali manj identični čas tako s krilci kot brez njih. Vseeno pa je hotel Chapman Ferrariju pokazati, da je njegov dirkalnik sposoben tako visoke hitrosti, da niti rdeči domačini ne bi imeli pravega odgovora.

Steza v Monzi ni imela leta 1970 nikakršnih šikan, vozniki pa so močneje zavirali le na dveh mestih – pred prvim zavojem Lesmo, in pa seveda pred znamenito Parabolico, kjer so tudi dosegali najvišje hitrosti. Tako ovinek Grande kot tudi drugi Lesmo sta se dala odpeljati le s spuščenim plinom, v kolikor pa so bila na avtu nameščena krila, so lahko tisti najdrznejši skozi zdrveli kar s polnim plinom. Zavoj Ascari, kjer je dandanes šikana, je šel na polno tako rekoč z vsakim dirkalnikom, ne glede na nastavitve avta. Sprva je bilo videti, da se je Chapmanu tveganje splačalo. Rindt je pred zaviranjem pred Parabolico prišel do prav strašljive hitrosti 330 km na uro in bil glede tega dejansko brez konkurence. Po pričakovanjih pa je nekoliko zamujal skozi zavoje, tako da je s časom 1:25.71 za Ickxom v Ferrariju zaostajal za več kot sekundo in pol. Ravno zaradi tega se je proti koncu treninga na stezo podal še enkrat.

Tudi tokrat je pred Parabolico krepko presegel hitrost 300 km na uro, na zaviranju pred najpočasnejšim zavojem na stezi pa je njegov avto iznenada potegnilo na levo stran. Prisotni gledalci sprva niso mogli videti, kaj se je zgodilo; slišal se je le glasen pok, zatem pa so v oblaku prahu videli bele-rdeči dirkalnik, ki se je nekaj časa vrtel, nato pa ustavil v pesku. S povsem uničenim prednjim delom, iz katerega je gledala voznikova noga.

Takoj je postalo jasno, da je šlo za hudo nesrečo z zelo resnimi poškodbami. Varnostniki so prišli na kraj dogodka v nekaj deset sekundah, nekaj minut pozneje je prispela tudi zdravniška ekipa. Rešilec je hudo poškodovanega Rindta nemudoma odpeljal v milansko bolnišnico, a bilo je prepozno. Jochen Rindt je umrl med prevozom do bolnišnice.

Kmalu so se začela postavljati vprašanje, kaj je šlo tisto sobotno popoldne, petega septembra 1970, tako zelo narobe. Vsi opazovalci dirkanja so se zavedali, da je Lotus zelo hiter avto; hkrati so pa tudi vedeli, da je en najbolj krhkih. Tega se je konec koncev zavedal tudi sam Rindt, kateremu je pred sezono 1969, ko se je od Brabhama preselil k Lotusu, njegov menedžer dejal: »Z Brabhamom ne boš nikdar svetovni prvak, boš pa živ. Pri Lotusu pa si lahko svetovni prvak, hkrati pa si lahko mrtev na vsaki dirki.« Ta menedžer je bil Bernie Ecclestone, Rindt pa se je njegovih besed seveda povsem zavedal. Konec koncev je bil v Formuli 1 prisoten dovolj dolgo, da je doživel smrt nepozabnega Jima Clarka, pa še precej dolge vrste poškodb voznikov teh ultra hitrih in ultra krhkih dirkalnikov. A vseeno se je z njegovega stališča tveganje izplačalo, kajti Lotus je slovel tudi kot moštvo z daleč najdaljšo vrsto dirkaških inovacij. Prvi so šli na samonosno šasijo »monocoque«, prvi so imeli motor kot nosilni del avtomobila; konec koncev so začeli tudi kot prvi eksperimentirati s krili. Leta 1970 je Champan izdelal nov dirkalnik Lotus 72, ki je bil revolucionaren v več pogledih. Bil je prvi dirkalnik s koničastim nosom in hladilniki v stranicah; prednje zavore so bile namesto ob platišču postavljene znotraj karoserije, s platiščem pa so bile povezane s podobno polgredjo kot če bi imel prednji pogon. Nadalje je imel Lotus vzmetenje z vzvojnimi vzmetmi in posebno geometrijo vzmetenja, zaradi katere se avto med pospeševanji in zaviranji ni posedal. V rokah dirkača tipa Jochen Rindt se je izkazal za praktično nepremagljivega; premagal se je lahko le sam, v kolikor dirkalnik ni vzdržal do konca. No, do usodne dirke v Monzi je Rindt le petkrat pripeljal v cilj – in prišel do petih zmag.

Glavni razlog za tragedijo v Monzi se je skrival prav v konstrukciji ranljivega avta. Pred močnim zaviranjem mu je odpovedala desna zavorna polgred, zaradi česar je avto sunkovito zavil levo in trčil v zaščitno ograjo – ki pa spet ni bila povsem na nivoju svetovnega prvenstva. Prednje levo kolo se je zataknilo v kovinsko ograjo kot na tračnico in drvelo naprej do enega stebričkov ograje, kjer pa je siloviti trk odtrgal ne le kolo, ampak skupaj z zavorno polgredjo tudi celotno prednje vzmetenje in dobršen del kljuna dirkalnika. Hkrati je za še hujše posledice »poskrbel« tudi Rindt sam. Zelo dolgo časa se je navajal na varnostne pasove, in čeprav jih je do Monze že koristil bolj ali manj stalno, se še vedno ni mogel navaditi na zaključek pasu med nogami. Zaradi tega je ob trku zdrknil pod varnostni pas, z glavo silovito udaril v volanski obroč, hkrati pa tako nesrečo zadel v zaponko na pasu, da mu je poškodovala vratno arterijo.
Rindt je zelo verjetno umrl na kraju nesreče; vendar pa je v Italiji tako, da voznik vedno umre kvečjemu »med prevozom v bolnišnico«. V kolikor bi namreč prišlo do smrtne nesreče na območju samega dirkališča, bi lahko po domači zakonodaji varnostni organi zaprli celotno območje, kar bi lahko v končni fazi pomenilo tudi odpoved dirke. Precej podobna zadeva se je 24 let pozneje zgodila tudi v Imoli; tudi tam je bolj verjetno, da je bil Senna mrtev že na kraju nesreče, vendar je uradno živel še nekaj ur.
Kakorkoli že, Jochen Rindt je bil mrtev. Sedaj se je postavljalo le še vprašanje – ali si je do sedaj privozil dovolj prednosti, da postane svetovni prvak? Pojavljali so se tudi nekateri komentarji, češ da Rindta več ne bi smeli voditi v prvenstvu, ker pač ni več živ; vendar je sam Jacky Ickx na to dejal »Letos je bil boljši od nas, bilo bi narobe, če bi ga kar črtali.« Njegovo mnenje je delila tudi večina ostalih in Rindt je kljub prezgodnji smrti ostal na čelu razpredelnice.

Dirko v Monzi je pričakovano dobil Ferrari – vendar ne Ickx, ki je odstopil, temveč je do svoje prve zmage pripeljal Švicar Clay Regazzoni. S tem je prišel do 21 točk in se je v prvenstvu povzpel na peto mesto. Do konca sezone so ostale še tri dirke, na voljo je bilo še 27 točk. Prvenstvo je bilo torej povsem odprto. Na naslednji dirki v kanadskem Mt. Tremblantu je pričakovano slavil Jacky Ickx in še ohranil možnosti za naslov svetovnega. Sledila pa je dirka za VN ZDA v Watkins Glenu, 4. oktober 1970 pa je postal glavni dan v Rindtovem »posmrtnem« življenju. Ickx je bil le četrti, do svoje prve zmage pa je prišel Brazilec Emerson Fittipaldi s prav takim Lotusom 72, s kakršnim je večino sezone dominiral Jochen Rindt. Sedaj so odpadle tudi vse teoretične verjetnosti, in postalo je jasno – Jochen Rindt je mesec dni po svoji smrti postal svetovni prvak Formule 1 v sezoni 1970. Kot prvi –in na srečo še vedno edini- posthumni svetovni prvak Formule 1.

Od nesrečne kvalifikacijske sobote v Monzi mineva že 40 let, Jochen Rindt pa je še vedno več kot živ v spominu mnogih gledalcev, ki so spremljali njegove vožnje. Dirka Formule 2 v Thruxtonu je vse do konca obstoja originalne F2 sredi 1980-ih nosila uradno ime Jochen Rindt Memorial Trophy, tudi njegova potujoča razstava različnih dirkalnikov se je obdržala še slabo desetletje po njegovi smrti. Na ironičen način pa se je izkazalo, da je imel Ecclestone pred davnimi desetletji vendarle prav. Lotus je lahko avto, s katerim lahko postaneš svetovni prvak – ali pa v njem umreš. Rindt je leta 1970 »doživel« oboje…

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija