Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Članki   |   Neslavni projekti: Life L190
Življenje Življenja
Če smo se letos posmehovali HRT-ju in njegovim dosežkom, potem se moramo spomniti (ne)slavne ekipe Life iz leta 1990, najbolj neuspešne ekipe v F1 vseh časov.
Artur Švarc
23. november 2010 | 19:30:06

Med najbolj neslavne projekte v formuli 1 zagotovo sodi italijansko moštvo Life in njihova (ne)udeležba na dirkah v sezoni 1990. Z nekonvencionalnim in podhranjenim motorjem W12 so na vseh 14 dirkah sezone 1990 izpadli že v predkvalifikacijah. Za projektom je stal italijanski trgovec Ernesto Vita iz Modene, ki je leto poprej zavohal lahko zaslužen denar.

Nekdanji Ferrarijev inženir Franco Rocchi, ki je podpisan pod slavni 3-litrski V8 iz Ferrarija 308 GTB in GTS, je že v sedemdesetih razmišljal o W12 motorju, ko je bil še zelo visoko cenjen inženir pri rdečih, a W12 pri Enzu ni naletel na odobravanje in Ferrari je sestavil 12-valjni bokser. Potem ko je Rocchi pri Ferrariju leta 1980 izvisel, se je lotil W12 kot zasebnik in ga gradil cela osemdeseta. Pri njegovem konceptu gre za tri vrste po štiri valje, kjer je motor dolg kot V8, vendar tudi nekoliko višji (nič skupnega nima z arhitekturo W16 iz Bugattija Veyrona). S podobnim konceptom so se ukvarjali tudi pri Guy Negre v Franciji in motor testirali v zastareli AGS šasiji, vendar dlje od testov niso prišli.

Rocchijev W12 je bil končan v prvi polovici sezone 1989, ko se je doba turbo motorjev dokončno končala in so vsi presedlali na normalno aspirirane motorje. Pojavil se je cel kup novih proizvajalcev, od Ilmorja, Judda in Yamahe z novimi idejami, tu je bil Chitijev 12-valjni bokser, ki ga je pod imenom Subaru uporabljal Coloni, smetano s torte pa so pojedli pri Renaultu in Hondi z zmogljivimi V10, ki so poganjali Williamsa in McLarna. Tu je zavohal denar Vita in od Rocchija odkupil W12, vendar se je zaman motovilil okoli moštev formule 1, koncept ni zanimal nikogar. Da bi pokazal, da je njegova investicija prava, se je odločil, da bo v formulo 1 1990 vstopil kar s svojo ekipo.

Ampak možakar, ki o tehniki ni imel pojma, je svojo ekipo, poimenovano Life (angleško Življenje, italijansko Vita), stlačil v manjšo delavnico v Modeni z zelo malo opreme. Ker sami niso bili sposobni sestaviti niti matice in vijaka, so kupili kar celo šasijo. Leto poprej se je Lamberto Leoni (Leoni, ki se 1979 je dvakrat neuspešno kvalificiral z Ensignom, je kasneje uspel v dirkah čolnov), neuspešni italijanski dirkač, odločil, da bo svojo ekipo First Racing iz F3000 popeljal razred više. Dirkalnik je okoli Juddovega motorja zasnoval Richard Divila, gume je prispeval Pirelli, za volan pa bi moral sesti Tarquini. Projekt je bil že v štartu zaradi pomanjkanja denarja obsojen na propad, pa tudi dirkalnik je bil nevozen, zato je First Racing še pred sezono 1989 obupal in se na dirkah sploh niso pokazali. Proti koncu 1989 je Vita odkupil edino narejeno šasijo Firsta in vanjo stlačil W12, dirkalnik z oznako L190 je bil nared februarja 1990.

Pred sezono 1990 je bila slika v Modeni naravnost komična. Ena šasija, en motor, skoraj nič rezervnih delov, brez vsakršnih testiranj. W12 je od sebe dajal le 450 konjev, kar bi bilo v sedemdesetih, ko je bil zasnovan, več kot dovolj, a v obdobju, ko je Honda razvijala 650 KM, smešno malo. Tudi šasija L190 je bila med najtežjimi v karavani, dirkalnik je bil nevodljiv, vzdržljivost katastrofalna. Roko na srce, avto je bil na stopnji F3, saj so bile od L190 hitrejši celo v F3000. A to ni preprečilo vase zaverovanemu Viti dirkalnika obarvati v Ferrarijevo rdečo.

Komedija se je začela takoj na začetku sezone. Za Life je podpisal Gary Brabham, sin Jacka Brabhama, takrat obetaven dirkač v F3000, vendar se dvakrat ni uspel kvalificirati na dirko, ne v Phenixu, ne v Braziliji. Na prvi dirki je po treh krogih predkvalifikacij odpovedala elektrika za svečke in seveda ekipa ni imela rezervnega dela, Na drugi dirki je L190 obstal po vsega 300 metrih, saj je odletela polgred. Brabham je osramočen zapustil ekipo, namesto njega je v L190 sedel Bruno Giacomelli, italijanski veteran, star 38 let, ki je nazadnje v F1 dirkal 1983. L190 ni bil nič hitrejši, pravzaprav z njim nikoli niso uspeli narediti več kot 4 kroge, preden je vse šlo v franže, da o predkvalifikacijah, ko so dosegli čas, je bil ta okoli 20 sekund slabši čase od drugega najslabšega dirkalnika, niti ne govorimo.

V San Marinu je Giacomelli celo izrekel, da ga je strah, da ga od zadaj ne bi kdo zadel, ker je tako počasen. V Silverstonu je Giacomelli dosegel 19 sekund slabši čas od vseh, dobre 3 sekunde bolje od formul 3. V Hockenheimu na dolgi ravnini je bil L190 kar 64 km/h počasnejši od ostalih in za drugim najslabšim zaostali za 27 sekund. V Mehiki je Giacomelli odpeljal le en krog s časom 2 minuti 42 sekund, na ravni osebnih avtomobilov, saj motor ni deloval pravilno in ta krog je bil tudi edinkrat, da se je Life tisti vikend podal na stezo.

Na koncu sezone na VN Portugalske so slavni W12 končno vrgli v smeti in v dirkalnik namestili Juddov V8, a so šasijo predelali precej površno in že v prvem krogu na treningih je odletel motor pokrova, a tudi z »lažjim« dirkalnikom niso prišli čez predkvalifikacije. Po še enem neuspehu v Jerezu, se na zadnjih dveh dirkah na Japonskem in Avstraliji niso niti pojavili na štartu. Še več, ekipa, ki je zabavala vse prisotne, od mehanikov drugih ekip do novinarjev, je izginila v nič, tako kot je čez noč nastala v neki zakotni garaži v Modeni.

No, čisto ne čisto zares. Dirkalnik s številko 39, zdaj v zasebni lasti, je bil lani obnovljen, pojavil se je na festivalu v Goodwoodu z Lorenzom Prandino za volanom. Zdržal je tudi obnovljeni motor in presenetljivo, L190 je zdaj v precej boljšem stanju kot v času svojega Življenja.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija