EU birokracija in slovenski organi so zapovedali, da vam moramo povedati, da morate vedeti, da na naši spletni strani uporabljamo piškotke! Ja, imamo jih, pa tudi napolitanke in tiramisu. Lahko pa pridete tudi k nam na toplo mleko in Domačico ali pa mamin štrudl.

Če ostanete na naši strani, pomeni, da ste obveščeni in se s tem strinjate (če ne, pa si pojdite po piškotke drugam, v trgovino recimo).

Mimogrede, lačni otroci v Afriki nimajo piškotkov!!!!

Ugrizni in nadaljuj...


Station Road,
Grove,
Wantage Oxfordshire OX12 0DQ
Velika Britanija
www.williamsf1.co.uk

Dirkalnik: FW37 Motor: Mercedes PU106B Hybrid


19
Felipe
Massa
77
Valtteri
Bottas

Direktor: sir Frank Williams
Športni direktor: Patrick Head
Tehnični direktor: Sam Michael
Glavni dizajner: Ed Wood

Konstruktorski naslovi: 9
Dirkaški naslovi: 7
Število dirk: 630

Zmage: 114
Prva zmaga: VN Velike Britanije 1979 (Clay Regazzoni)
Zadnja zmaga: VN Brazilije 2004 (Juan-Pablo Montoya)
Število točk: 2600

Pole positioni: 128
Prvi pole: VN Velike Britanije 1979 (Alan Jones)
Zadnji pole: VN Evrope 2005 (Nick Heidfeld)
Najhitrejši krogi: 133


Tradicija in statistika Williamsa uvrščata med veliko trojico, takoj za Ferrarija in McLarna. Naveza Williams-Renault je bila v devetdesetih skoraj nepremagljiva, a spomin na tiste čase počasi bledi. Po odhodu Renaulta je prišla kriza, iz katere Williams še vedno ni našel izhoda. Kljub temu gre za moštvo, o katerem bomo vedno govorili s spoštovanjem. Nenazadnje gre za eno zadnjih moštev, ki še spominja na tiste romantične čase, ko so skoraj vsi dirkali s Cosworthovimi motorji in je bila formula ena veliko bolj dostopna in odprta kot danes.

Začetki 

Frank Williams se je rodil uradniku kraljevega letalstva, že v mladih letih pa se je navdušil nad dirkanjem. Kot potujoči prodajalec si je lahko privoščil Austina, s katerim je leta 1961 nastopil na svoji prvi dirki. Veliko je potoval in spoznaval druge dirkače, na primer Piersa Couragea in Jonathana Williamsa, ki sta imela več denarja in sta si lahko privoščila tudi boljše dirkalnike, oba pa sta kasneje zaznamovala njegove prve korake v svetu dirkanja. Leta 1963 se je Frank preselil v London, kjer je živel skupaj z omenjenima dirkačema in Charlijem Crichtonom-Stuartom. Ni mu bilo lahko, saj za svoje dirkaške podvige ni imel dovolj denarja, zato se je kmalu odločil za drugačno pot – postal je mehanik Jonathana Williamsa, ki je takrat dirkal v formuli Junior. Tudi sam je nekajkrat še sedel za volan dirkalnika formule 3, ob koncu leta 1966 pa je ustanovil moštvo Frank Williams Racing Cars, ki je najprej pripravljalo Brabhamove dirkalnike za Piersa Couragea.

Ognjeni krst je moštvo doživelo oktobra 1967 na dirki formule 3 v Brands Hatchu. Naslednje leto je Courage dirkal v formuli 2, Williams pa je oskrboval še tri dirkače v formuli 3 - Richarda Burtona, Tetsuja Ikuzawo in Tonyja Trimmera. Courage je v formuli 2 dosegal dobre rezultate, sredi sezone pa je dobil zanimivega moštvenega kolega. To ni bil nihče drug kot Max Mosley, sedanji predsednik Mednarodne avtomobilistične zveze, ki si je sedež pri Williamsu plačeval. V Monzi je moštvo doseglo prvo zmago, priboril pa jo je Jonathan Williams, ki je takrat zamenjeval Couragea. Na dirki v Enni je bil Courage drugi, hitrejši je bil le kasnejši svetovni prvak formule ena Jochen Rindt.

Tudi leta 1969 je za Williamsovo moštvo v formuli 2 dirkal Courage, kupili pa so tudi Brabhamov dirkalnik formule ena, s katerim so nastopili na desetih dirkah, vendar pod Brabhamovim imenom. V Monaku in Watkins Glenu je Courage osvojil drugo mesto, v skupnem seštevku pa je končal na osmem mestu. V formuli 2 je imel Williams že štiri dirkalnike, ob Couragu so zanj dirkali še Jacky Ickx, Derek Bell, Malcolm Guthrie, Alistair Walker in Graham McRae. Najuspešnejši je bil spet Courage, ki je zmagal v Enni.

Sedemdeseta

Leta 1970 se je Williams povezal z Argentincem Alessandrom de Tomasom, po katerem se je moštvo eno leto tudi imenovalo, v formuli ena pa so dirkali z Dallarinimi šasijmi in Cosworthovimi osemvaljniki. Ni bilo uspeha, na prvih treh dirkah je Courage odstopil, na četrti v nizozemskem Zandvoortu pa se je tragično ponesrečil. Preostali del leta je barve moštva branil Tim Schenken, po koncu sezone pa je de Tomaso obupal in projekt opustil. Williams se je zato preselil pod okrilje Marcha, kjer je pod pokroviteljstvom Motula pripravljal dirkalnik za Henrija Pescarolo, ki je skupaj z Derekom Bellom za Williams dirkal tudi v formuli 2. Sredi sezone se jima je pridružil še Brazilec Carlos Pace, po katerem je danes poimenovana steza v Interlagosu. V formuli ena ta Marchov satelit pod vodstvom Franka Williamsa ni imel uspehov, v evropskem prvenstvu F2 pa je Pescarolo zmagal na prvi dirki sezone.

Na začetku leta 1972 je podjetje Politoys pri Williamsu naročilo izdelavo dirkalnikov Politoys-Cosworth, Frank je nalogo zaupal Lenu Baileyju in Mauricu Gommu, vendar sta Pescarolo in Pace večji del sezone prevozila s starimi Marchovimi šasijami. Šele za VN Velike Britanije je bil nared en dirkalnik Politoys, veselje pa ni dolgo trajalo, saj ga je Pescarolo že v prvem delu dirke razbil. Rezultati so bili spet slabi, Pescarolo je razbijal, Pace pa je po koncu sezone zapustil Franka Williamsa. Je pa Frank počasi začel pridobivati sponzorje, za sezono 1973 je na svojo stran zvabil italijansko avtomobilsko podjetje Isa-Rivolta, tobačni koncern Marlboro in bogatega dirkača Nannija Gallija. Moštvo se je preimenovalo v Iso-Marlboro, bivši Marchov dizajner John Clarke pa je bil zadolžen za nov dirkalnik. Za moštvo je dirkal Howden Ganley, v drugem sedežu pa so se izmenjevali dirkači, ki so si plačevali sedež, kot na primer že omenjeni Galli. O rezultatih ne gre izgubljati besed, saj je bil najboljši dosežek Ganleyjevo šesto mesto.

Zaradi Marlbora je moral Williams nato odpustiti Ganleyja in najeti Artura Merzaria, drugi sedež je bil večji del sezone 1974 spet rezerviran za bogate dirkače, tik pred koncem sezone pa je vanj sedel Francoz Jacques Laffite. Moštvo je životarilo z nizkim proračunom, ob koncu leta pa se je umaknil še Marlboro. To je bila takrat slaba novica, zgodovinsko gledano pa ne, saj je zaradi tega moštvo leta 1975 prvič nastopalo pod imenom, ki ga poznamo še danes - Williams. Merzario in Laffite sta ostala na krovu, dirkalnike so poganjali Cosworthovi motorji, finančno pa je moštvo napajal Ambrozium. Kljub omejenim sredstvom je moštvo že v prvi samostojni sezoni doživelo svojih pet minut slave, na VN Nemčije, kjer je Laffite osvojil drugo mesto.

Williams pa se je še naprej ubadal s finančnimi težavami, do leta 1976 si je nakopal že 140.000 funtov dolga, rešil pa ga je naš rojak Walter Wolf. Mariborčan je odkupil 60% moštva, ki se je preimenovalo v Wolf-Williams, Frank Williams pa je ostal šef, a ne za dolgo. Dirkali so s Heskethovimi dirkalniki 308C, ki so jih preimenovali v Williams FW05, barve moštva pa sta branila Ickx in Michel Leclere. Sezona 1976 je bila popoln polom, saj moštvo ni osvojilo niti ene točke. Wolf je nato udaril po mizi, iz Hesketha je prišel Harvey Postlethwait, ki je skonstruiral dirkalnik za leto 1977, Williamsa pa je na čelu moštva zamenjal Peter Warr, ki je prišel iz Lotusa. Moštvo se je imenovalo le še Wolf, Frank pa bi naj skrbel za stike s sponzorji, vendar je to zavrnil in moštvo zapustil.

Vse to pa Franka ni potrlo, iz Wolfa je s sabo potegnil še nekaj ljudi, med njimi tudi Patricka Heada, s katerim sta ustanovila novo podjetje, Williams Grand Prix Engineering, ki se je naselilo v Didcotu, kjer je Williamsova tovarna stala vse do sredine devetdesetih. Leta 1977 so zaposlili belgijskega dirkača Patricka Neveja, ki je dirkal s starimi Marchi in pod tem imenom je moštvo tudi nastopalo, tako da boste letnico 1977 zaman iskali v Williamsovi zgodovini. Za leto 1978 pa je Patrick Head skonstruiral povsem nov dirkalnik FW06 in z njim se je začel vzpon moštva Williams. Alan Jones je v Watkins Glenu osvojil drugo mesto, skupaj pa je zbral enajst točk. Kot zanimivost velja omeniti, da je moštvo takrat imelo predvsem arabske sponzorje - letalsko družbo Saudia ter podjetji TAG in Albilad.

Po FW06 je prišel FW07, ki je bil nared za peto dirko sezone 1979 v Jarami, ob Jonesu pa je za Williams takrat dirkal Clay Regazzoni. Čeprav je moštvo tu in tam že pokazalo zobe, pa Williamsa še vedno nihče ni jemal resno, potem pa sta Head in Frank Dernie za VN Velike Britanije pripravila izboljšan aerodinamični paket. To je bil popoln uspeh in Williamsu je čez noč uspel neverjeten preboj. Jones je osvojil pole position in je do 38. kroga tudi vodil, nato pa ga je ustavila tehnična okvara, kar je izkoristil Regazzoni, ki je Williamsu priboril prvo zmago v formuli ena. Zgodilo se je 14. julija 1979 v Silverstonu. Jones je zmagal na naslednjih treh dirkah in je sezono končal na tretjem mestu, Williams pa je v konstruktorskem prvenstvu zaostal le za Ferrarijem.

Osemdeseta

Konkurenca je obnemela in s strahom pričakovala sezono 1980. Regazzonija je zamenjal Carlos Reutemann, Alan Jones pa je s predelanim dirkalnikom FW07 že na prvi dirki v Argentini nakazal, da bo to njegovo leto. Kasneje je zmagal še štirikrat, eno zmago je dodal Reutemann in oba naslova sta odšla v Didcot k Williamsu. Že naslednje leto pa je bilo idile konec, že na drugi dirki v Braziliji je prišlo v moštvu do spora, saj je Reutemann ignoriral ukaz iz boksov in Jonesu ni želel prepustiti zmage. Argentinec je zmagal še v Belgiji, Jones v Las Vegasu, med sabo sta si jemala točke, dobiček pa je pobral tretji. Nelson Piquet je z Brabhamom osvojil naslov z vsega točko prednosti pred Reutemann in štiri točke pred Jonesom. Williams je osvojil vsaj konstruktorski naslov. Jones se je nato upokojil, po dveh dirkah v sezoni 1982 je enako storil Reutemann, pri Williamsu pa sta ju zamenjala Keke Rosberg in Derek Daly. Tako kot je Williams leta 1981 izgubil naslov, ga je leta 1982 dobil. Rosberg je zmagal le enkrat (VN Švice), na ostalih dirkah pa je pridno nabiral točke in izkoriščal tehnične težave in napake ostalih moštev. Bilo je dovolj za naslov, v konstruktorskem prvenstvu pa je Williams osvojil šele četrto mesto.

Večji del sezone 1983 je Williams še dirkal s slovitimi Cosworthovimi osemvaljniki, ki pa niso več dohajali vse močnejših turbo motorjev, le v Monaku, kjer moč motorja ni tako pomembna, je Rosberg z izjemno predstavo nadoknadil pomanjkanje konjev in zmagal. Williams je nato sklenil pogodbo s Hondo in na zadnji dirki v Kyalamiju je že nastopil s turbo motorji. Rosberg je osvojil peto mesto. Sezona 1984 je bila za Williams pravi polom, saj so se Hondini motorji ves čas kvarili, majhno zadoščenje je prišlo v Dallasu, kjer je Rosberg osvojil še eno nepozabno zmago. To je bila sicer sezona, ko je bil McLaren z Laudo in Prostom razred zase.

Pred sezono 1985 je Laffita pri Williamsu zamenjal Nigel Mansell, Head pa je skonstruiral dirkalnik FW10, prvi Williamsov dirkalnik s šasijo iz karbonskih vlaken. Na prvih štirih dirkah Mansell in Rosberg s starim motorjem nista bila konkurenčna, v Kanado pa je Honda pripeljala povsem nove motorje. Rezultatska krivulja se je začela zopet strmo vzpenjati, Rosberg je zmagal v Detroitu in na zadnji dirki v Adelaidi, Mansell pa v Brands Hatchu in Kyalamiju. Tretje mesto Rosberga v točkovanju dirkačev in tretje Williamsa med konstruktorji je bil soliden dosežek. Rosberg je nato odšel k McLarnu, namesto njega je prišel Piquet, še pred začetkom sezone 1986 pa je moštvo prizadela žalostna vest. 

Marca je Frank Williams v bližini francoskega dirkališča Paul Ricard doživel hudo prometno nesrečo, ki ga je za vedno prikovala na invalidski voziček. Moštva pa to ni razbilo, prav nasprotno, še bolj ga je združilo. FW11 je bil najhitrejši dirkalnik na štartni vrsti, Piquet je zmagal na štirih dirkah, Mansell na petih in pred zadnjo dirko v Adelaidi sta še oba imela možnosti za naslov. Na koncu sta po dramatičnem razpletu oba ostala praznih rok, Mansellu je razneslo pnevmatiko in naslov je odpeljal Prost z McLarnom. Williamsu je za tolažbo ostal konstruktorski naslov.  Izgubljeno so nadoknadili naslednje leto, ko Piquet in Mansell nista imela prave konkurence, kljub temu pa se je po koncu leta Honda raje preselila k McLarnu, tako da so Williamsu za leto 1988 ostali Juddovi motorji. Piquet je odšel k Lotusu, zamenjal ga je Riccardo Patrese, paket Williams-Judd pa ni bil konkurenčen premočnemu McLarnu. Mansell je osvojil dve drugi mesti, a to je bilo tudi vse, tako da je Williams v konstruktorskem prvenstvu končal šele na sedmem mestu.

Frank Williams je iskal konkurenčne motorje in našel jih je pri Renaultu. Partnerstvo je že prvo leto obrodilo sadove, saj je Belgijec Thierry Boutsen, ki je zamenjal Mansella, kar dvakrat zmagal, obakrat v dežju, v Kanadi in Avstraliji. Patrese je s štirimi drugimi mesti osvojil skupno tretje mesto, v konstruktorskem prvenstvu pa se je Williams Renault povzpel na drugo mesto. A to je bil le začetek čudovitega partnerstva.

Devetdeseta

Še vedno je sicer kraljeval McLaren z Ayrtonom Senno, Williams pa je leta 1990 nekoliko popustil. Patrese je sicer zmagal v Imoli, četrto mesto med konstruktorji pa ni zadovoljilo visokih apetitov. Je pa poleti prišel v moštvo še zadnji manjkajoči člen na poti do vrha – eden najboljših konstruktorjev tega časa Adrian Newey. Vrnil se je Mansell, ki je leta 1991 zmagal kar petkrat, dvakrat je slavil Patrese, kljub temu pa je oba naslova Williamsu speljal McLaren. Leta 1992 pa je bil Mansell z Williams Renaultom FW14B nezaustavljiv. Z devetimi zmagami se je sprehodil do naslova, eno je dodal še Patrese, ki pa si je to leto zapomnil bolj po spektakularnem prevračanju na ravnini v Estorilu. To se je zgodilo 27. septembra in prav na ta dan je prišla novica, da je Williams za leto 1993 podpisal pogodbo z Alainom Prostom, medtem ko je Mansell že prej sporočil, da se namerava po sezoni upokojiti. Patreseja je leta 1993 zamenjal Damon Hill.

To je bila zmagovalna kombinacija, Prost je s sedmimi zmagami osvojil naslov, tri pa je dodal še Hill, ki je tako že v svoji prvi sezoni osvojil skupno tretje mesto. Za sezono 1994 je Williams podpisal z Ayrtonom Senno, užaljeni Prost pa se je upokojil, tako da je v drugem sedežu ostal Hill. Moštvo je pridobilo tudi velikega sponzorja, tobačni koncern Rothmans. Kazalo je sanjsko, vendar pa bolje, da sezone 1994 v Williamsovi zgodovini sploh ne bi bilo. Že začelo se je slabo, na prvih dveh dirkah je slavil mladi Michael Schumacher z Benetton Fordom, Senna je bil pod vse večjim pritiskom, v Imoli pa je počilo. Brazilca je v zahrbtnem zavoju Tamburello odneslo v zid, kjer je ostal za večno. Williams na svoje dirkalnike od takrat naprej na prednje krilce vedno nalepi značilno črko S, v spomin na enega največjih dirkačev vseh časov.

Senno je v nadaljevanju sezone zamenjeval testni dirkač David Coulthard, na štirih dirkah pa tudi Mansell, ki je sicer dirkal v ZDA. Hill je bil blizu naslova, po sumljivem trčenju na zadnji dirki v Adelaidi pa mu ga je speljal Michael Schumacher. Williams je osvojil konstruktorski naslov. Naslednje leto je oba naslova odpeljal Benetton Renault, Williams pa se je moral zadovoljiti s štirimi zmagami Hilla in eno Coultharda ter z drugim mestom v obeh prvenstvih. Moštvo se je tega leta preselilo v ogromno tovarno v Grovu. Michael Schumacher se je leta 1996 preselil k Ferrariju, ki še ni bil zrel za naslov, tudi McLaren se je še iskal, Benetton pa je popustil, tako da je imel Williams prosto pot na vrh. Coutharda je zamenjal Jacques Villeneuve, prvak ameriške serije Indy, ki je že na prvi dirki pokazal, da Hill ne bo imel lahkega dela. In res ga ni imel, boriti se je moral vse do zadnje dirke, kjer je Anglež zmagal in osvojil naslov ter s tem ponovil uspeh očeta Grahama. Kljub temu so ga po koncu sezone odpustili in najeli talentiranega Nemca Heinza-Haralda Frentzna, ki pa v prvi sezoni ni upravičil visokih pričakovanj, tako da je Williamsovo čast reševal Villeneuve.

Leta 1997 se je že prebujal Ferrari z Michaelom Schumacherjem, ki je na zadnji dirki z obupnim poskusom skušal zaustaviti Villeneuva, vendar mu to ni uspelo. Williams je znova pobral oba naslova, nihče pa si najbrž ni mislil, da bo sledila tako dolga kriza. Renault se je po letu 1997 uradno poslovil, Williams pa je dve leti še uporabljal njihove motorje, najprej pod imenom Mecachrome in potem še Supertec. Newey je odšel k McLarnu in Williams ni bil več konkurenčen. leta 1998 sta Frentzen in Villeneuve osvojila le tri stopničke, enako kot naslednje leto Ralf Schumacher in Zanardi, ki je povsem razočaral. Kot rešitelj se je nato pojavil BMW, ki je imel visoke cilje in Williams bi se naj z bavarskim koncernom vrnil na vrh.

2000

Leto 2000 je še minilo brez zmage, 2001 pa sta Ralf Schumacher in Montoya kar štirikrat stopila na najvišjo stopničko. Kazalo je, da bo od takrat naprej šlo le še navzgor, vendar pa se to ni zgodilo. Moštvo je stagniralo in dirkalo po sistemu toplo-hladno, čeprav je BMW-jev motor veljal za najmočnejšega v karavani, vendar šasija ni bila konkurenčna. Pri BMW-ju so bili vse bolj nezadovoljni, v javnosti se je začelo pranje umazanega perila in vse bolj glasne so bile govorice, da Bavarcem počasi zmanjkuje potrpljenja. Po koncu leta 2005 so šli končno po svoje, Williams pa se je vrnil h koreninam, h Cosworthovim osemvaljnikom.

2006

Sezona je bila za ekipo vse prej kot odlična, osvojili so vsega enajst točk in končali na osmem mestu med konstruktorji. Mark Webber in Nico Rosberg sta končala na štirinajstem in sedemnajstem. Sezona se je sicer začela zelo dobro, saj je Rosberg na svoji prvi dirki v formuli ena osvojil dve točki ter najhitrejši krog na dirki. Williams se je soočal s težavo imenovano vzdržljivost dirkalnika. Rosberg je imel zaradi slabe vzdržljivosti kar nekaj okvar in tako je v letu 2006 odstopil kar devetkrat.

Webber je pred koncem sezone še trikrat končal na osmem mestu, nato pa oznanil, da se seli k Red Bullu. Patrick Head se je na zadnji dirki vrnil v paddock, medtem ko je Sam Michael prevzel bolj vplivno vlogo v Williamsovi tovarni. Na zadnji dirki sta tako Rosberg kot Webber dirko končala že v prvem krogu.

2007

Za sezono 2007 si je Williams zastavil samo en cilj – pot navzgor. Ekipa je dobila novega glavnega sponzorja, AT&T, ter podporo avtomobilskega proizvajalca Toyote, ki jim je dobavljal pogonske agregate. Rosberg je ostal v ekipi, pridružil pa se mu je še Alex Wurz, ki je napredoval iz testnega v rednega dirkača.

Ekipa je osvojila četrto mesto ter 33 konstruktorskih točk. Rosberg se je čez celotno sezono zelo izkazal, saj je redno osvajal točke, finalno dirko pa je končal celo na četrtem mestu. Wurz se je izkazal na kaotični dirki v Kanadi, ko je osvojil stopničke. Avstrijcu to ni pomagalo in zaradi tega je bil pred zadnjo dirko odslovljen iz ekipe, zamenjal ga je Kazuki Nakadžima.

2008

Sezona za Angleže ni bilo preveč plodna. Začetek s stopničkami Nica Rosberga v Avstraliji je sicer dal upanje na povratek ''garažistov'', a je ekipa Franka Williamsa tekom sezone padla v klasično krizo, ko ni mogla slediti tempu razvoja ostalih moštev. Na stopničke so prišli še v nočnem Singapurju, sezono pa končali na osmem mestu.

2009

Čeprav so bili pri Williamsu le ena izmed treh ekip, ki je sezono začela s kontroverznim dvojnim difuzorjem, vidnejših rezultatov niso dosegali. FW31 je bil zanesljiv in konstanten, vendar nekoliko prepočasen. Najboljša uvrstitev sezone sta bili dve četrti mesti Rosberga v Nemčiji in na Madžarskem. Sezono so končali na sedmem mestu s 34 točkami in pol.

2010

Pri Williamsu so se pred sezono odločili za uporabo Cosworthovih motorjev, zamenjali pa so tudi dirkaško zasedbo.

Zadnji komentarji
To še nič ni. Leta 1988 je svoj vstop v F1 napovedal proizvajalec šasij Dallara, ki pa za prvo dirko še ni ime
glede na njegova leta ta naslov lahko pomeni dvoje scenarijev... :)
Isto so naredili v sezoni 2015
Zadnje teme na forumu
Facebook