Dan, ko je Schumacher postal prvak po dveh kolesih

16. in zadnja dirka sezone je odločala o naslovu med Schumacherjem z Benettonom in Damonom Hillom v Williamsu. Anglež je po tragediji v Imoli tega leta postal prva violina ekipe in po spletu okoliščin do konca imel možnost osvojitve naslova svetovnega prvaka. 

Pred zadnjo dirko je imel Schumacher 92 točk v prvenstvu, Hill pa 91. Williams je bil s 108 točkami 5 točk pred Benettonom v točkovanju ekip. Tam spodaj je bilo tako še vse odprto za oba naslova.

Schumacher je na štartu povedel, Hill pa mu je sledil od nekaj dolžin pa do nekaj sekund zaostanka. Vse do 36. kroga, ko je Schumacher začel izgubljati prednost in je še bolj pritiskal in tudi pretiraval – v ovinku East Terrace ga je odneslo s ceste in je bočno zadel v zid ter se vrnil na stezo. Hill je pravkar zavil okoli tega petega, pravokotnega ovinka in ni videl, kaj se je zgodilo, le da je bil Schumacher naenkrat pred njim in občutno počasnejši. Hill je začutil priložnost in v naslednjem desnem ovinku po notranji strani smuknil ob Nemca, ki je zavil predenj. Dirkalnika sta zapela, Schumacherjev Benetton se je postavil na dve kolesi in končal v ograji na nasprotni strani ceste in bil takoj izločen iz boja.

V tem trenutku je bil Hill tako rekoč svetovni prvak, a tudi z njegovim Williamsom ni bilo vse v redu. S prazno gumo se je prvilekel do boksov, kjer so po menjavi gum ugotovili, da je vodilo sprednjega levega vzmetenja zlomljeno in Hill ni mogel več nadaljevati. 

Kamere so potem pokazale Schumacherja, ki je stal za ograjo in delal svoje tipične »čudne face«. V tem trenutku mu je ob odstopu Hilla postalo, da je postal svetovni prvak, samo tri leta po vstopu v F1 z Jordanom. Za zmago sta se potem borila Mansell, ki je v drugem Williamsu na zadnjih dirkah zamenjal Coultharda in Gerhard Berger s Ferrarijem. Mansell je po 36. krogu prevzel vodstvo in ostal spredaj do drugega postanka, ko je na vrh prišel Berger in z overcutom ostal na vrhu tudi po svojem drugem postanku. Mansell je uspel izkoristiti superiorni dirkalnik in v 64. krogu prehitel Bergerja in zmagal 31-ič in zadnjič v karieri. Drugi je bil Berger, zadnja stopnička je pripadla Martinu Brandlu v McLarnu.

Mansell je bil z zmago tudi prvi dirkač po Jacku Brabhamu 1970, ki je zmagal, star več kot 40 let in do zdaj tudi zadnji.

Mnogi so za nesrečo krivili Schumacherja, češ da je namerno zapeljal pred Hilla, ki ni vedel, da je bil Benetton že poškodovan (Schumacher je zlomil zadnjo levo obeso, kar se lepo vidi na posnetku pred trčenjem) in si tako nešportno prislužil naslov. Komisarji so odločili, da je šlo za klasično dirkaško nesrečo in niso ukrepali. Pri 25 letih je Schumacher postal tudi prvi nemški svetovni prvak (če ne štejemo Rindta 1970, ki pa je tekmoval z avstrijsko licenco). Schumacherjeva poteza je bila v angleških medijih seveda označena za eno najbolj nešportnih v zgodovini Formule 1, Hill pa je za tolažbo postal BBC-jeva športna osebnost leta 1994. 

Hill je v naslednjih letih modro molčal o dogodku, pozneje pa je odkrito obtožil Schumacheja, da je namerno zapeljal vanj. Komentator Murray Walker je menil drugače, da Schumacher tega ni storil namerno, njegova sokomentatorja Barry Sheene in Jonathan Palmer pa sta bila nasprotnega mnenja. Patrick Head je potem za F1 Racing povedal, da je bil Williams popolnoma prepričan v nešportno potezo Schumacherja, ni pa vložil protesta, ker je bila ekipa še vedno pod vplivom tragične smrti Ayrtona Senne 1. maja tega leta v Imoli. Za tolažbo se je v podobnem razpletu vse obrnilo drugače že tri leta pozneje v Jerezu, ko je Schumacher z očitno umazano potezo hotel pripeljati prvi naslov Ferrariju, tako da je trčil v Villeneuva, a je bila takrat leva sprednja obesa že narejena za Schumacherjeva trčenja in Villeneuve je osvojil svoj prvi in edini naslov prvaka, Hill pa je postal prvak z Williamsom leto dni prej, 1996.

Kar se konstruktorskega prvenstva tiče, pa je Benetton, potem ko je Johnny Herbrt v drugem avtu odstopil že v 13. krogu zaradi okvare menjalnika, ostal pri 103 točkah, Mansellova zmaga pa je Williamsu prinesla še deset dodatnih točk in potrditev konstruktorskega naslova.

VN Avstralije je bila tudi zadnja dirka originalne ekipe Lotus, sedemkratnih svetovnih prvakov in Larrousse, pa tudi zadnja za nekatera imena, med njimi najdemo Christiana Fittipaldija in Micheleja Alboreta. Ko smo pri zadnjih, Adelaide 1994 je bila zadnja dirka, kjer je število prijavljenih dirkačev (28) preseglo 26 štartnih mest in so bile izvedene predkvalifikacije. Izpadla sta bila oba dirkača še ene tragične ekipe, Pacific, Paul Belmondo (sin francoskega igralca Jean-Paula) in Bertrand Gachot, dirkač, zaradi katerega je 1991 v Formulo 1 prišel prav Michael Schumacher. A to zgodbo zagotovo poznate, dirko pa ste (smo) mnogi med vami tistega nedeljskega jutra ob 4h zjutraj pred natanko 30 leti gledali v živo po televiziji.