F1 film - tehnični spektakel s povprečno in predvidljivo zgodbo

S proračunom okoli 250 milijonov dolarjev so film v režiji Josepha Kosinskega snemali zadnji dve leti, velik del tudi med samimi dirkami, ko so na primer glavni igralci stali ob standardnih dirkačih ob igranju himne. Produkcijo je v rokah držal sam Jerry Bruckheimer, ki s Kosinskim tvori čarobni duet Top Guna. A F1 ni Top Gun. Je tehnični spektakel, ki s kamerami, katere so morali šele izumiti, gledalca posadijo neposredno v dirkalnik F1.

Ta tehnični del filma je vrhunski, čeprav je na trenutke dogajanje celo prehitro. Za potrebe filma so celo izdelali nekaj dirkalnikov F1 na osnovi F2, ki so se med dirkami, na katerimi smo bili tudi mi, celo podili po stezi. Samo dogajanje med dirkami pa so rešili s CGI na zelo preprost način – obstoječe dirkalnike so prerisali z dirkalniki ekipe APX GP, ki je osrednji akter zgodbe.

Pravzaprav je akterjev več, tu je Joshua Pearce (Damson Idris), talentirani mladi dirkač, ki pa je precej nezrel in zaletav. Morda celo rahlo spominja na zgodnjega Lewisa Hamiltona, sedemkratni svetovni prvak je bil celo izvršni producent filma.  Dirka za ekipo APX GP, ki ima tri leta časa, da upraviči svoj obstoj, preden jo upravni odbor proda. Ekipo vodi Ruben Cervantes (Javier Bardem), nekdanji dirkač, ki po treh letih, ko ekipa ni osvojila točke in je konstantno zadnja, pred temnim koncem poseže po zadnjem orožju – najboljšem, kar jih kdaj »ni bilo«, Sonnyju Hayesu (Brad Pitt), da pomaga ukrotiti mladeniča in morda obrniti srečo črno-zlate ekipe. Sploh, ker zanj Bardem uporabi stavek, nimamo najboljšega avta, imamo pa najboljšega dirkača.

Tu je zgodba precej vodena in predvsem predvidljiva. Hayes je 1993 v svoji krstni sezoni v Jerezu doživel težko nesrečo med dvobojem z Ayrtonom Senno. Za prizor so uporabili kar nesrečo Martina Donnelyja z oranžnim Lotusom. In tako ni postal GOAT, zabredel je v težave in na koncu celo vozil taksi v New Yorku, nakar se je začel preživljati z dirkami, priložnostno, sploh ko na začetku filma zmaga na 24 ur Daytone, na poti na Baja 1000 v Kalifornijo pa ga prestreže Bardem in povabi v APX GP.

In potem v nekaj dirkah Sonny umiri Joshuo, pove, kaj je z dirkalnikom narobe, na koncu sezone pa, to ni spoiler, pač pa logičen razplet logične zgodbe – zmaga in spakira in gre. Pač hollywoodski film z usmeritvijo proti sladkorni bolezni. Srečen konec, pa rešena ekipa in tako naprej.

Ta del filma je brezhiben, a s stališča Formule 1 in dejstva, kaj ta šport je in kako deluje, pa F1 film pogrne na celi fronti. Ja, namenjen je privabljanju gledalcev, ki še niso tako doma v F1 in bodo vse skupaj manj videli kot reklamo za F1 in določene druge reči. Kljub proračunu je jasno, da so tako Liberty kot Mercedes primaknili lep kupček denarja za odkrito (in prikrito) oglaševanje.

Tisto, kar zmoti nas, ki smo v F1 bolj vpeti, pa je spet – naivnost. To, da Sonny Hayes sede v dirkalnik na testiranjih v Silverstonu, brez minute spoznavanja z njim in odpelje skoraj perfekten krog, preden avto raztrešči na ciljni ravnini, je začetek oslarij. Potem na dirki (kjer treningi in kvalifikacije kot da ne obstajajo), ne zna speljati z zadnjega mesta na štartni vrsti. Potem zavlačuje v krogu za ogrevanje, da bi imel bolj ogrete gume in takoj prehiti celo serijo dirkačev. Spet, na Madžarskem svojemu kolegu priskrbi prve točke, ko kar trikrat zlomi sprednje krilce in na stezo pride varnostni avto. V resničnem svetu bi komisarjem zmanjkalo papirja za kazni in časovne pribitke.

In potem pride Monza, kjer Sonny Hayes na svoj že znani način rihta presenetljivo zmago svojemu moštvenemu kolegu, tako da nervira Verstappna. In ker se vmes ulije, je genialna taktika taka, da Pearce ostane v nalivu na suhih gumah in tik pred Parabolico po zunanji strani prehiteva Verstappna (ker intermediate gume so za dež, samo ne ta dež v tem filmu). Posledično zapelje na robnik (nekakšno izboklino) in tako kot Alex Peroni v F3 leta 2019 naredi tri ali štiri sodčke visoko po zraku, trešči čez ograjo in eksplodira. Pravoverni ljubitelji F1 tu ugasnemo film. Pika.

Seveda ga iz gorečega dirkalnika izvleče prav Sonny, Sylvester Stallone v dve desetletji starejšem Driven pa ob tem zgleda kot navaden nesposoben amater. 

Potem se v Las Vegasu razkanta tudi Hayes in šef ekipe ga pošlje domov, da se ne bo še enkrat ubil kot se je skoraj v Jerezu 1993. Ja, če ste že opazili, Sonny Hayes dirka s 56 leti (Pitt je še malo starejši). In potem ga eden od direktorjev, ki spletkari, da bi prodal ekipo, prepriča, da tudi odneha (pred tem prav on podpre prihod Hayesa, ker bi bil garancija, da ekipi slučajno ne bi uspel kak čudež pred prodajo). No, Hayes vseeno pride na zadnjo dirko v Abu Dabi, spletkarskemu direktorju pokaže sredinec na tribuno in potem z mladim Pearcom timsko prehitevata vse živo – Hayes spet poskrbi za trčenje, tokrat poči z Russellom in zgodi se rdeča zastava. Tri kroge pred koncem, ko ima mlajši član APX GP celo možnost za zmago, tako na svoje dirkalnike namestijo komplet rdečih soft gum, ki je ostal, ker so pač izpadli v Q1. In potem se Hayes in Pearce podata v dvoboj najprej z Leclercom in potem še s Hamiltonom za zmago. In ja, ker se v F1 ves čas zaletavajo, se tudi oba temnopolta dirkača spravita s proge krog pred koncem (hej, kje je SC ali VSC????) in Sonny Hayes tako presenetljivo za vse v filmu in za nikogar, ki ga gleda, zmaga in odide v zgodovino.

Dirkaški del filma je pač za ljubitelje, poudarjam še enkrat, privlečen za lase. Toliko prebitih gum in polomljenih krilc, ki jih v dveh urah in pol nabereta Pitt in Irdis, ne nabere v celi sezoni celotna karavana F1. Pa zaletavanja, čudni manevri, ki bi bili v nekaj sekundah napisani na ekranu kot »FIA …  NOTED!«

Ah ja, Sonny se v boksih med postankom krega, katere gume bo izbral, namesto trdih hoče mehke in tako trmari kar celo minuto, da mu končno pred tem nataknjene trde zamenjajo z rdečimi. Nekaj, česar v resničnem svetu F1 ne boste videli nikoli in nikdar. Prej napačno kombinacijo gum, prepričevanj in trmarjenj, kjer so 3 sekunde že slab postanek, pa nikoli.

Pozabil sem omeniti Kate McKenna (Kerry Condon), tehnično direktorico ekipe, osrednji ženski lik filma, ki seveda s Hayesom… Eh, saj veste, po vzoru Kelly McGillis in Toma Cruisea. Ampak Hayes jo uspe tudi prepričati, da naredi dirkalnik aerodinamično primernejši za borbe s tistim pred njim. Kaj????? Ker je lepše voziti eden za drugim na razdalji?

Tu so še Kaspar Molinski (Kim Bodnia), vodja ekipe, ki se pohvali, da je s Ferrarijem osvojil kar pet naslovov prvaka (kot zadnji dvigalkar, pripomni McKenna) in seveda omenjeni Peter Banning (Tobias Menzies), član upravnega odbora, ki spletkari in vmes namigne FIA, da je McKenna na dirkalnik namestila nedovoljen material iz »epruvetke«. (še en »slap« po čelu za pravoverne formulaše).

Kakorkoli – filmov o F1 ni malo, začenši z slavnim Grand Prix iz 1966, pa polomijo Ala Pacina iz 1976, Bobby Deerfield. Stallone je naredil že znani kamikaze film Driven, sicer o seriji Indy, s katerim je pravzaprav začrtal zelo podobno zgodbo kot jo gledamo tudi v F1, poseben pa je bil Vročica (2013), o Laudi in Huntu, zame še najboljši, saj edini temelji tudi na resničnih dejstvih. 

F1 the film pa… Reklama za Formulo 1 na celi fronti, za široke množice, ljubitelji F1 pa smo si ga ali si ga bomo ogledali samo zato, da vidimo, kako daleč od resnične F1 je. Ocena 7,9 na IMDB se zato ta hip zdi še posebej vesoljska in nerealna. A kot vsak Hollywood, vse temelji na spektaklu in potem zaslužku. Da se F1 ne bi pokril, pa bi se moral zgoditi čudež. Zato tudi že razmišljajo o nadaljevanju. Samo F1 naj pustijo pri miru. Čas je za kak NASCAR.