Dan rumenega grmenja

Zakaj so se francoski šefi pred nekaj leti odločili, da ugasnejo oddelek Renault Sport in vse karte stavijo na hišno znamko Alpine in ali so storili prav, bo sodila avtomobilska zgodovina. Številni mini francoski bombniki, »hot hatchi«, pa serija uspehov v najvišjih kategorijah avtomobilskega tekmovanja, Formuli 1. Polica za pokale Alpine je (za zdaj še) prazna in zna tako ostati še nekaj časa, se pa medtem Renault Sport (ali R.S.) poslavlja v ultimativni podobi, ki ga je v zadnjem obdobju najbolj proslavila – Meganu R.S., z oznako Ultime, kar pomeni, pa saj razumete, poslednji. 

Omejena serija 1976 primerkov (letnica rojsta R.S.) s številko Ultime ne prinaša nič novega, kar v preteklih letih na večji Renaultovi kombilimuzini, sploh v R.S. formi, še nismo videli. Ampak forma je tista, ki daje očem blagodejni lesk, ušesom pa potem še opojno glasbo zlatih bencinskih časov. V čudoviti rumeni barvi. Megane R.S. iz naše zgodbe je res ultimativna simfonija inženi-R.S.-kih presežkov in eden od poslednjih avtov za velike otroke. In kam se z ultimativnim rumenim zmajem Meganom R.S. zapeljati še zadnjič, preden odpelje v sončni zahod???

Za devetimi gorami in devetimi vodami leži vas, kjer pa živi rumeni zmajček. Tak s štirimi kolesi. Vas se imenuje Ljutomer, v osrčju Prlekije in tam je doma tudi naš novinarski sodelavec Boštjan 'Konig' Kralj. Včasih je bil aktiven del naše redakcije, specializiran še za Formulo 1, potem pa je fant odrasel in se zresnil. Danes vodi Renaultov servis PSC Ljutomer in redno kaj pokomentira in občasno tudi napiše. Ker nikoli nismo dvomili v njegov tehnični doseg in smisel za avtomobile, je nekega dne v njegovi zbirki pristal še eden od kultnih izdelkov Renault Sporta, Clio R.S. iz četrte generacije (peta generacija Clia ni imela R.S.). Zato je bil izlet do tistih krajev in druženje z manjšim bratom Megana R.S. povsem logična izbira, seveda z dodatkom vožnje po ovinkih čez lokalne ceste. 

Tisto sobotno jutro pred nekaj tedni je ultimativni Megane R.S. zarohnel iz Ljubljane proti Lotmerku. 300 konjičev v 2-litrskem turbo motorju, ki se poleg vsega še prav nemarno hudobno derejo skozi izpušno cev. Ja, malo je treba, da so veliki otroci srečni. In ko se po uri vožnje čez slovensko osrednjo žilo čez zadnje ovinke pripelješ v Ljutomer, te tam čaka celi sprejem. Filigransko športno navdahnjeni R.S. izdelki so seveda paša za oči in mana za mehanike, ki so pri našem Konigu komaj čakali, da so reč dvignili na piedestal v delavnici in si ogledali vsak vijak. Tudi njihov prleški jezik je lahko za nas od drugod prava poslastica. Zabaven, poln in sočen. Seveda je pred servisom že čakal manjši Clio R.S. Trophy, za druženje in fotografiranje. 

S Konigom sva potem cel dan prebila v obsežnih debatah na temo R.S., avtomobilske (tudi Renaultove) zgodovine, Formule 1 in njegovega posla. 

»Morda (ali pa po vsej verjetnosti) pristransko, že od malih nog kontaminirano razmišljanje. Če si otrok Renaultove družine in nadaljuješ tradicijo družinskega podjetja, pooblaščenega serviserja te francoske znamke, drugače pač ne more biti,« je povedal Boštjan. 

»Renault je v avtomobilskem svetu edinstvena dvoživka. Na eni strani ljudska znamka, ki so jo Slovenci vzeli za svojo predvsem po zaslugi novomeškega Revoza in jo povezujemo z legendarnimi katrcami, R5, R19 in tako naprej. Toda ta ljudska znamka ima tudi svojo športno plat in zgodovino. In to kakšno zgodovino: zmagovali so v rallyju, na Dakarju, v Formuli 1, predvsem pa so vzporedno s svojim programom ljudskih vozil v več kot 40. letih zgradili na trgu prepoznavno in cenjeno pod-znamko Renault Sport.«

Ker je opoldansko vreme v Prlekiji napovedovalo dež iz nizkih oblakov, sva se Konigom hitro odpravila narediti vsaj nekaj fotografij. Najprej pranje obiskovalca iz Ljubljane v bližnji avtopralnici, ker je čez Trojane seveda izvedel genocid nad vsem žuželkastim življem od »tod do tja« in potem foto seansa na osrednjem trgu pred mestno hišo v Ljutomeru. Posebna rumena barva, ki jo ima samo R.S., je res paša za oči. Škoda, da (sprva) ni bilo sončnih žarkov, ker sta oba avtomobila res izjemno estetska.

»Renault Sport je na trg poslal nekaj kultnih modelov in zgodbo z vseh vidikov zapeljala tako uspešno, da se je z leti oblikovala tudi skupnost zapriseženih ljubiteljev Renaultovih R.S. Se sprašujete, kako to zgleda skozi oči enega takšnih malikovalcev? To je preprosto avto, ki ga voziš, gledaš, čistiš, čutiš in spoštuješ povsem drugače kot tistega, s katerim se pripelješ v službo,« razmišlja naš gospod Kralj, ki je Clia R.S. Trophy dobil, ko ga je staro za novo pripeljala njegova stranka in se takoj odločil, da ga obdrži.

»Naš Trophy pač ni avto za vsak dan, je zgolj za posebne priložnosti, za zgodovino in prihodnost – ko bo ob vseh hibridih in električarjih zgolj še nostalgičen spomin na tiste prave športne občutke, vključno s čudovito zvočno kuliso iz obnovljenega Akrapovičevega izpuha. Nenazadnje tudi spomin na čase, ko smo še lahko odprli pokrov motorja (pri nekaterih električnih avtomobilih to pač ni več samoumevno). In smo ga tudi z veseljem odprli in občudovali eno najbolj kompleksnih in čudovitih tehničnih stvaritev v zgodovini človeštva – motor z notranjim zgorevanjem - preverili tekočine in ga očistili, v najbolj skritih kotičkih tudi z ušesnimi palčkami, če ni šlo drugače.« 

Prav ste prebrali. Konig je poseben lik, zelo ga imamo radi - pore okrog motorja je čistil s palčkami za ušesa. 

Z mestnega trga sva se podala na vožnjo čez Jeruzalemske gorice. V pokrajini, ki je ravna kot »vaservaga«, je tistih nekaj kucljev z ovinki več kot dobrodošlih. Preklop voznega režima v Sport Meganu doda nekaj več živahnosti motorju in predvsem odpre loputo v izpušnem sistemu, ki ob odvzemu plina pošlje v okolico nekaj skorajda erotičnih vzdihljajev (pokov) štirivaljnika. Če so mišice, so pač mišice in zvok sodi zraven. Priznam, čez te griče, na katerih je takrat že posijalo pozno jesensko sonce, sem vozil prvič. Čudoviti kraji so to, s katerih se vidi daleč v vse sosednje države, griči, na katerih rastejo različne sorte vina, ki ga potem mimovozeči, v glavnem turisti (ki jih tudi takrat ni manjkalo, vključno z invazijo neke madžarske skupine), pokušajo, dokler še vidijo enoten kozarec pred sabo. Tisti simpatični ovinki med trtami so bili narejeni za avtomobile kot sta Megane in Clio R.S. Ne za norenje, ampak zato, ker je največji greh take avtomobile voziti naravnost.

»Četrta generacija Clia R.S. v močnejši izvedenki Trophy sicer ne sodi med tiste kultne, a je tako oblikovalsko kot tehnično še zmeraj dovolj hud avto, da njegovo restavriranje po odkupu od prejšnjega lastnika vzameš kot osebni, popoldanski projekt. Pa tudi ko dobi že povsem nov, salonski sijaj, se že najde kak razlog, da vsakodnevno narediš vsaj še en obhod okrog te čudovite silhuete, pod pokrovom katere se skriva za moj okus, sploh pa za moja zdaj že zrela leta, povsem dovolj močna 1,6-litrska zverina, preden se posvetiš družinskim radostim. Tudi sam težko razumem in sprejmem, da Renault potem, ko je zgradil tako uspešno zgodbo, svoj športni oddelek seli oziroma vrača pod znamko Alpine,« meni Boštjan.

Jeruzalemske gorice si delita dve občini, Ljutomer in Ormož. In tudi v Ormožu ima naša avtomobilska redakcija kakega nekdanjega člana. Marko 'Speedy' Hanželič, danes šef ormoške lekarne, naju je pričakal ob bazenu, da rečemo kako o starih časih in se pomastimo s tradicionalno prleško jedjo v bližnjem bifeju, imenovano pizza. Cenim lokalne pridelovalce, da na svoj način razumejo pomen bio sokov (z vsemi posledicami naslednji dan), a sta mi oba naša Prleka rekla, da pri njih normalni ljudje pač pijejo vino, ali pa vsaj pivo, ne pa jagodni sok.

Čeprav bo ta zadnji Megane R.S. Ultime šel nekomu v roke, lahko tudi iz Slovenije, se za Kraljevega Clia ni za bati – ostal bo del hišne zbirke (Boštjan obnavlja tudi Katrco furgon), ker je to avto za dušo, tehnični dragulj in utrinek iz zgodovine avtomobilizma: »A najbrž gre tudi ta odločitev o vrnitvi Alpine v korak s časom, ko se klasični atmosferci in turbaki počasi poslavljalo. A brez skrbi, dediščina se bo ohranila, tudi čez 10, 20 in 30 let bo vsake toliko časa, tam nekje za ovinkom pod jeruzalemskimi goricami posijalo sonce, zabobnelo in prikazal se bo tisti čudoviti, klasični, prepoznavni 'žuti' R.S.«

Sledlila je le še predvečerna ležerna vožnja nazaj čez Trojane z Meganom. Avto je presenetljivo udoben kljub športnemu podvozju, ima pa nekaj slovenske krvi, ker spije vse, kar lahko. O povprečni porabi ne bomo – izlet do Ljutomera in čez gorice nazaj v Ljubljano pa je vzel cel rezervoar goriva. Potegnjeno pod črto – za vse nas, ki smo se rodili z bencinom v žilah, lepo je vedeti, da je na vsakem oglu nekdo, ki ti je enak. Eni zbirajo znamke, drugi kvačkajo prtičke, mi pa cenimo posebne avtomobile.