Na obisku v Rdečem hlevu v Maranellu

Enajstega decembra gremo v Ferrari. Super! Končno! Vsak uradni Scuderia Ferrari Club, sam sem član v nam bližnjem Tržiču, dobi enkrat na leto povabilo na ogled tovarne. Zaradi ere covida je bil ogled ustavljen leta 2020. Pogledam še na koledar, ki kaže, da je 11. december ponedeljek. Odlično, tovarna bo obratovala. Prej so bili za SF klube obiski planirani ob sobotah, neglede ali je bila delovna ali ne.

Pozno dopoldne smo prispeli v Maranello in najprej obiskali muzej. Po ogledu smo se zbrali spredaj, da se odpeljemo do vhoda v tovarno pri vetrovniku, nakar nas predsednik kluba preseneti, da gremo kar peš, saj je Ferrari prekinil še eno tradicijo in bomo v tovarno vstopili skozi legendarni stari vhod. Ta je od muzeja oddaljen kakih pet minut.

Po opravljenih formalnostih in prelepljenih telefonih na recepciji in v sprejemni avli je sledil odhod na minibus. Po znameniti glavni tovarniški ulici, ki nosi ime po ustanovitelju Enzu Ferrariju so nas prevažali od hale do hale. Vmesne ulice pa polne novih Ferrarijev, ki čakajo na zadnji končni test. Z vsakim prevozijo 50 testnih kilometrov.

V prvem proizvodnem objektu smo si ogledali strojno obdelavo blokov motorja, glav, izpušnih kolektorjev, oziroma vsega, kar vlijejo v sosednji hali, kjer imajo lastno livarno. Zraven spada tudi merilni laboratorij, kjer vse to preverijo in premerijo. Objekt krasi tudi nekaj starih strojev še iz časov Avto Avio Costruzioni in pa F1 dirkalnik SF70H.

Med prevozom do naslednje hale se je mimo nas zapeljal prototip s tovarniškim imenom F250, ki bo čez nekaj let postal naslednik LaFerrarija.

V drugi hali je sledil ogled sestave motorjev. Delo poteka na treh linijah. Na prvi sestavljajo V6 in V8 motorje, na drugi še vedno sestavljajo motorje za Maserati, na tretji pa sestavljajo legendarne dvanajstvaljnike. Delo večinoma poteka ročno, delavec sestavi motor sam od prvega vijaka pa do zadnjega pokrova. Le zadnji test, hladni zagon motorja, poteka strogo računalniško.

Zadnji del ogleda kar se tiče cestnih avtomobilov je bila seveda montažna linija. Ko je vodička rekla, da gremo v prvo nadstropje na linijo V12, so se moja usta kar raztegnila tja proti ušesom. Linijo V12 sestavlja 35 delovnih postaj. Avto potrebuje dva dni, da se zapelje čez celo linijo. Na dan sestavijo 21 vozil. Ob obhodu linije mi pogled uide ven, kjer se je pred zgradbo Ferrari Classiche svetil rumeni Enzo Ferrari, ki je čakal na svoj certifikat o avtentičnosti.

Trenutno na liniji prevladujejo Purosangei vseh mogočih barv. Rdeči so žal nasploh v manjšini. 812 Competizione in Competizione Aperta v nastajanju sta tudi prava paša za oči. Na tej liniji se sestavljajo tudi vse različice modela SF90. Nekje na sredini procesa obrnemo nazaj gor saj linija poteka v obliki črke U, takrat pa sledi nov val navdušenja. Pri strani je namreč postavljena linija Serie Speciale, na njej pa kakih 6 postaj, kjer trenutno sestavljajo Daytono SP3 iz omejene serije Icona. Ta linija nima norme, naredijo pa nekje 3 na teden. Pri strani je še oddelek tapeciranja, kjer sproti pripravljajo dele za montažo. V pritličju je linija za Ferrarije z V6 in V8 motorjem, teh sestavijo nekje 45 na dan. Tako, da vse skupaj ugleda luč sveta okoli 70 Ferrarijev dnevno.

Za zadnji del ogleda smo se z minibusom zapeljali skozi stari legendarni vhod mimo restavracije Cavalino do športnega oddelka oziroma Gestione Sportiva. Takoj čez zapornico pa se naš minibus ustavi in odprejo se vrata, vodička pa reče »andiamo« pojdimo. Vstopili smo namreč v samo jedro oddelka, kjer nastajajo aktualni F1 dirkalniki. V avli visi dirkalnik SF1000 s Ferrarijeve tisoče dirke, pod njim pa v vitrini pokal za konstruktorsko zmago v Singapurju, ki jo privozil Carlos Sainz. Mi smo delo opazovali z balkona , kjer so na desni strani laboratoriji, na levi pa ordinacija s štirimi mizami kjer sestavljajo dirkalnike.

Sledil je še zadnji ogled letos na novo zgrajene stavbe tik ob dirkališču Fiorano, kjer hranijo dirkalnike programa XX, pa tudi razne dirkalne razvojne prototipe 499P in 296 GT3. Ne manjka niti aktualni 499P in seveda pokal za zmago v letošnjem Le Mansu, ter novi 499P Modificata. V drugem nadstropju pa je bilo shranjenih še 33 starih formul, ki so jih nekdaj vozili asi kot so Prost, Berger, Alesi, Schumacher, Raikkonen, Alonso in vsi ostali do Leclerca in Sainza.

Tako se je naš ogled po slabih treh urah zaključil. Morda bi lahko kako stvar opisal drugače ali boljše, žal pa z italijanščino nisva na ti. Zaradi italijanskega kluba je vodenje potekalo v italijanščini. Pred odhodom avtobusa sem še na hitro skočil do delavnice Toni auto, ki domuje skoraj nasproti Ferrarija. Stara pa je tudi skoraj kot Ferrari. Če je le kdo pri vratihl, vas z veseljem spustijo na obisk.

Za konec lahko rečem samo: »Kakšen dan, kakšno doživetje!«