Ves čas s pogledom na Vipavsko dolino

To je samo nekaj predlogov na grobo, kajti obisk tega dela Primorske ponuja veliko več kot to. Za to si je treba vzeti čas. Pot začnem v vasici Podnanos, ki se je nekoč imenovala Šentvid oziroma Šembid, danes pa je nam najbolj prepoznavna po gorsko-hitrostni dirki. Ta je letos na sporedu v začetku julija. Nekoliko višje po urejeni regionalni cesti, ki teče tik ob avtocestni, me prometni znak kmalu opozori na smer Nanos. Prvi cilj je Vojkova koča in RTV-jev oddajnik. Do tja me vodi ozka asfaltirana in urejena poti, kjer me s prometnim znakom opozori, da od 15.novembra do 15.marca vozim na lastno odgovornost. Jasno, v zimskem času se velikokrat zgodi, da je ta na nekaterih zasnežena in neprevozna, pluženje pa ni v načrtu. Dobrih 14 kilometrov dolga vojaška cesta do vrha se vije v dolgih ključih, kjer je potrebno nekoliko prilagoditi hitrost in biti pozoren na številne kolesarje in motoriste. A po nekaj kilometrih za nagrado dobimo imeniten pogled nad celotno Vipavsko dolino. Cesta je zdaj precej bolj urejena in na mnogih delih še bolj varna, saj so nedavno dokončali dolgotrajno sanacijo. Na določenih odsekih je postavljena zaščitna mreža, ponekod pa nova zaščitna ograja. 

Dizelsko gnani Hyundai Tucson s premagovanjem več kot 1100 metrov višinske razlike nima nikakršnih težav. 100 kilovatni dizelski motor z obilico navora in s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom velja za uigrano kombinacijo. Oznaka HTRAC na zadku avtomobila pomeni, da je ta opremljen s štirikolesnim pogonom. Motorni navor se v večini preusmerja na sprednji kolesni par, ko razmere na cesti spremenijo potek vožnje pa se do 50 odstotkov navora lahko preusmeri na zadnja kolesa. Nenazadnje zanimivo animacijo prenosa navora lahko spremljamo tudi preko grafike na merilnikih. Zadnji del vzpona poteka pretežno po makadamski poti. S 17-centimetrskim odmikom karoserije od tal je Tucson več kot primeren za takšne podvige. Samo počasi in strpno do Vojkove koče. Ta je zdaj vidno obnovljena in na dan našega obiska zaprta, zato jo mahnem še malce naprej do RTV-jevega oddajnika. Že leta 1955 so začeli prvič oddajati radijski UKV program, dve leti kasneje pa še televizijski program. Sprva je to bila le majhna hišica, ki so jo z leti nadgrajevali in tako je za potrebe širitve oddajnika nastala tudi sedanja cesta. Znotraj tega objekta je urejen muzej analogne oddajne tehnike, a se je potrebno predhodno napovedati. Ogled zna biti zelo zanimiv in poučen. 

Obenem v neposredni bližini izkoristim še za veličasten pogled na našo čudovito pokrajino. Najvišja točka s strmo odrezanim robom imenovana Pleša je na 1262 metrih nadmorske višine. Na eni strani morje, na drugi strani pogled proti notranjosti Slovenije. Nanos je pravzaprav visoka kraška planota, ki je dolga kar 12 kilometrov in je nekakšna ločnica celinskega dela Slovenije od Primorja. Priljubljena Vojkova koča je hkrati ena od izhodiščih točk za obisk bližnje cerkve sv. Heronima, ki stoji na južnem delu planote, na 1018 metrih nadmorske višine. Zgodovina te sega daleč v preteklost. V leto 1360. 

Naslednja zanimivost na nanoški planoti je priljubljena turistična kmetija Abram. Do tam vodi urejena 10-kilometrska makadamska pot, ki ponudi lep razgled na različne dele planote. Zato se večkrat ustavim in fotografiram. Izven turistične sezone so pri Abramovih odprti le ob koncih tedna, poleti pa ste pri njih dobrodošli vsak dan. Poleg okusne hrane in urejene okolice, obiskovalce najbolj pritegne medved Mitko, ki je star že tri desetletja. Res je orjaška žival. Od tam se s Tucsonom po asfaltni podlagi spuščam proti vasi Sanabor in se vključim na del ceste, kjer je včasih potekalo državno tekmovanje v rallyju. Še zdaj so ponekod opazne sledi dirkaških gum, kar kaže na dejstvo, da gre za zelo tehnično zahteven odsek z velikim številom serpentin. Lahko bi izlet končal na tej točki, ampak ne. Zavijem proti vasi Col in od tam proti Predmeji, kjer se vije 13 kilometrov široke urejene ceste. Celotno področje se imenuje Gora. Na tem delu si privoščim nekaj dinamike. Nenazadnje je testni Tuscon odet v paket športne opreme N-Line, ki prinaša nekoliko bolj električno nastavljive športne sedeže odete v kombinaciji usnja in alkantare, tu je tudi športni volan, pa aluminijaste stopalke, dvojna izpušna cev in večja 19-palčna platišča s Continentalovimi gumami z zelo učinkovitim oprijemom. Tak stane 39 tisočakov. A vendarle je Tucson le udobni družinski križanec, namenjen udobnemu potovanju. 

Na tem delu preprosto se velja ustaviti vsaj na treh lokacijah. Prvi je naravni spomenik Škraplje (od leta 1987), na Sinjem vrhu, ki predstavlja lepo razvit primer kraškega mikroreliefa. Te nastajajo zaradi raztapljanja (korozije) vzdolž razpok, kjer je odpornost apnenca manjša. Druga postaja je v bližini vasi Otlica (stara ajdovska legenda pravi, da so na svetu najbolj znani trije kraji – Wajdovšna, Wimbeldon in Wotlca), kjer si velja vzeti nekaj časa in se sprehoditi do Otliškega okna, kjer lahko občudujemo lepote Vipavske doline. Ta pojav je nastal, ko je voda na mestu vrtače našla pot skozi kamnino in z erozijo ter korozijo razširila razpoko. V bližini okna, v neposredni bližini se nahaja še kamniti polž in nad njim kamnita piramida. Vredno se je ustaviti tudi na razgledni točki Predmeja (vas je nastala pred več kot 400 leti – pred mejo oziroma na robu Trnovskega gozda), s čudovitim pogledom nad Ajdovščino. 

Za zadnji del poti mi ostane le še spust proti Lokavcu in Ajdovščini, kjer se peljem po začetni ozki cesti vklesani v skalovje s tremi krajšimi predori in z mostom čez prepad Golobnica, ki je nastala pred več kot 100 leti, načrtoval pa jo je gradbeni svetnik Sychrovsky.  Čavensko cesto so gradili med leti 1891 in 1897. V zadnjem delu je ta odsek popolnoma prenovljen, saj je del ceste pred več kot 20 leti odnesel plaz. Ta cesta je prvič zaslovela v letu 1989, ko se je po njej odvijal takratni rally Saturnus, danes pa je del rallyja Vipavska dolina. Čisto zadnji krajši postanek pa je pri vodnemu izviru Skuk, ki velja za zdravilno vodo.