Terminator bi ga oboževal

BMW R18 First Edition
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
06.08.2021 09:39

Ko so leta 1992 snemali drugi del Terminatorja, so Arnoldu Schwarzeneggerju v roke dali Harley-Davidsona Fat Boyja. Ta poteza je ameriškemu proizvajalcu prinesla najboljšo reklamo vseh časov. Nekaj takšnega zdaj potrebuje tudi bavarski R18, s katerim so se pri BMW-ju ponovno znašli v razredu klasičnih potovalnikov.

Peter Pirkovič Peter Pirkovič

BMW se je malce nepričakovano vrnil v ta razred, ki ga je nekoč v naglici zapustil. Saj se še spomnite R1200 C, s kratkim rokom trajanja. Preprosto se ni prijel in po sedmih letih ter nekaj več kot 40 tisoč izdelanih primerkih, so motor umaknili s cenikov. Konkurirati Harley-Davidsonu in drugim je bilo težko. Minevala so leta, spreminjal se je trg in leta 2015 so znova zagrizli v projekt kruzerja, česar si nihče ni mislil. A s povsem drugačnim pristopom in vizijo. Povedali so, da bo ta nekaj posebnega. In tudi dejansko je. 

Prvič so ga za pokušino pri nas predstavili že lani, letos pa sem z zanimanjem odpeljal nekaj testnih kilometrov in strnil prve vtise. V ponudbi imajo zdaj kar 4 različice (Classic, B kot Bagger in Transcontinental), a prvi preskus opravim s tisto vstopno verzijo, ki nima posebne oznake. Z dodatnim sedežem za sopotnika, a izjemno všečnih oblikovnih linij, kakor to znajo pri Bavarcih. Kruzer kot je R18, preprosto mora biti v črni barvi in v kombinaciji s številnimi kromiranimi sestavnimi deli. Tu je tudi značilno dolg izpuh in LED svetila, a vrhunec vsega predstavlja ogromen bokserski motor. Ni samo ogromen, saj tehta 110 kilogramov, je tudi najzmogljivejša enota, ki so jo pri BMW Motorrad kadarkoli vgradili v svoje dvokolesnike. Pa to počnejo že od leta 1923.

1802-kubični bokserski dvovaljnik razvija zelo spodobnih 67 kilovatov moči in ogromnih 158 Nm navora, ki jih dosega pri 3000 vrtljajih, z zadnjim pogonskim kolesom pa je povezan preko odprtega kardana. Gre za detajl, ki pritegne. Kot na vsakem pravem kruzerju, se tudi na R18 sedi precej nizko (položaj sedeža 670 mm), položaj nog pa je urejen pred dvema cilindroma, kar zna biti na daljših poteh malce obremenjujoče za kolena tistih, ki so nekoliko višji. A sem na drugi strani neizmerno užival pri prestavljanju na način prsti-peta (šeststopenjski menjalnik). Gre za tako imenovano staro šolo kruzerjev. 345-kilogramski R18 je na mestu ogromen in jasno tudi precej težak, zato so za lažje premike velikana s parkirnega mesta Bavarci vgradili pomoč v obliki vzvratne prestave (dodatno 994 evrov). 

Zagon bokserja je vselej zanimiv. Pod zadnjico začutim zvijanje in tresenje celotnega motocikla, pogrešam pa nekoliko bolj intenziven zvok izpušnega sistema. Okoljski normativi so tovarnam ves ta balzam za ušesa preprečili, zato je ta na mestu še razmeroma tih. Nekoliko bolj se decibeli dvignejo med vožnjo, ko pospešujem. Vožnja je lahkotna, ne glede na skupno težo. Daleč najbolj idealno ga je peljati med 2000 in 3000 vrtljaji, s hitrostjo okrog 100 km/h, v šesti prestavi. Tudi, ko je potrebno pospeševanje, še vedno lepo povleče. To je čar navorsko velikih motorjev. Ker je brez vetrne zaščite, pri omenjeni hitrosti upor zraka še ni tako intenziven. Ovinke je kakopak potrebno jemati nekolik bolj na široko in z manj hitrosti, kajti odmik nožnega stojala od asfalta ni ravno velik. 

Merilnik hitrosti je klasičen, analogen, na njem pa lahko med vožnjo spremljam še nekaj uporabnih potovalnih podatkov in spreminjam profile vožnje. Rock, Roll in Rain. Vsak po svoje odmerja delovanje podpornih sistemov, ki bdijo nad vožnjo. V enem od tistih dni, ko me ujame dež, preklopim na dežni program, zato vse skupaj deluje bolj omejeno. Rock je najbolj intenzivna izvedba in v celoti izkoristi moč motorja, medtem ko je Roll nekakšna vmesna stopnja, ki jo uporablja večino voznikov. Vzmetenje je trdo, na to se je potrebno navaditi, še posebej, ko sem na avtocesti pri 130 km/h prevozil luknjo na asfaltu in si pošteno razgibal hrbtna vretenca. Pred sedež so postavili na prvi pogled veliko posodo za gorivo, a sem po okrog 200 kilometrih že dobil opozorilo na znižan nivo goriva. Skupno gre v posodo okrog 16 litrov, od tega so 4 litri namenjeni rezervi, povprečje med preskusom pa je kazalo 5,4 litra. 

R18 vsekakor velja za posebneža. V pozitivnem smislu. Predstavlja modelsko svežino, ki bo zagotovo našla svoj krog kupcev, a bodo potrebni še dodatni promocijski napori. Nenazadnje tudi zaradi cene. Testni primerek, ki je bil v seriji First Edition opremljen še z nekaj dodatki (osnova 22.490€), je nosil končno ceno 25.388€.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2023 Avtomanija