Poslovil se je še en legendarni lastnik ekipe
V 87. letu starosti je umrl Vncenzo Enzo Osella, ustanovitelj in predsednik italijanskega proizvajalca Osella. Njegova ekipa je sodelovala v F1 med 1980 in 1990.
Enzo Osella se je rodil v Volpianu pri Torinu Luigiju in Marii Osella. Njegovi starši so v kraju do konca druge svetovne vojne vodili trgovino z živili in transportno podjetje, po vojni pa je Luigi Osella prevzel avtomehanično delavnico v središču Torina. Enzovo prvo delo po šoli je bilo v peskokopu, nato pa je začel pomagati očetu pri popravilih avtomobilov strank v garaži.
Eden od rednih očetovih strank je bil amaterski reli voznik, ki je Enza povabil, da mu pomaga kot sovoznik. Od leta 1957 je Osella nastopal kot sovoznik na več dirkah, med drugim na reliju Sestriere. Kasneje se je presedel na vozniški sedež in si za prvo tekmovalno vozilo izposodil sestrin Fiat 600. Kmalu je kupil Lotus 11, ga po svoje predelal, vgradil motor Osca in diferencial Alfa Romeo ter z njim tekmoval na gorskih dirkah.
Leta 1963 ga je Carlo Abarth povabil, naj v Torinu prevzame mesto testnega voznika pri njegovi ekipi. Tam je Osella pridobil dragocene izkušnje o gradnji in nastavitvah podvozja ter motorjev, hkrati pa delal kot mehanik in nadzornik voznikov.
Ob koncu leta 1964 je začel svojo poslovno pot in prevzel Abarthovo tovarniško agencijo v Torinu. Leta 1971 je Carlo Abarth prodal pravice do imena in proizvodne obrate Fiatu ter se upokojil na Dunaju. Osella je kupil celoten dirkaški oddelek in ga začel voditi pod imenom Osella Corse. Po letih nastopanja predvsem na gorskih dirkah, v serijah Can-Am, Formuli 3 in Formuli 2, je leta 1980 ustanovil moštvo Formule 1.
Prvi Osellin dirkalnik Formule 1 je zasnoval Giorgio Stirana, poganjal pa ga je Cosworthov motor DFV. Model so poimenovali FA1, predelana različica pa je nosila oznako FA1A. Avto je bil prepočasen, pretežak in nezanesljiv – od 14 dirk je končal le dve, obe zunaj točk.
Za sezono 1981 je Eddie Cheever odšel k Tyrrellu, Osella pa je razširil ekipo na dva dirkalnika. Vozila sta jih bogati Italijan Beppe Gabbiani in Argentinec Miguel Ángel Guerra. Glavni pokrovitelj Denim je ostal, Monopolio Tabacchi, italijansko državno tobačno podjetje, pa je odstopil. Dirkalnika FA1B sta bila precej predelana, a sezona je bila neuspešna, saj se voznika večinoma nista uspela kvalificirati. Guerra se je hudo poškodoval na VN San Marina, zato sta ga zamenjala Piercarlo Ghinzani in Giorgio Francia. Kasneje je sponzor Saima omogočil prihod Jeana-Pierra Jariera, ki je Oselli prinesel najboljše rezultate do tedaj – dve osmi mesti.
Jarier je ostal tudi 1982, pridružil pa se mu je Riccardo Paletti. Ekipo so okrepili novi oblikovalci Giorgio Valentini in Tony Southgate. Rezultat je bil dirkalnik FA1C, s katerim je Jarier na VN San Marina dosegel četrto mesto – prve točke za Osello. Sezono pa je zaznamovala tragedija: Paletti je na VN Kanade v svojem drugem startu trčil v ustavljen Ferrari Didiera Pironija in umrl.
Leta 1983 je Ghinzani dobil novega moštvenega kolega Corrada Fabija, ekipa pa je preizkusila motorje Alfa Romeo V12. Rezultati so bili katastrofalni – končali so le tri dirke. Leta 1984 je Osella nastopila z enim voznikom (Ghinzani) in novim 1,5-litrskim turbo V8. Vrhunec je bil Ghinzanijevo 5. mesto v Dallasu – drugi najboljši rezultat v zgodovini ekipe. Jo Gartner je sicer na VN Italije dosegel šesto mesto, a kot »gostujoči« voznik ni smel prejeti točke.
Leta 1985 je Ghinzani večinoma odstopal, njegov naslednik Huub Rothengatter pa se je kvalificiral le redko. Najboljši rezultat je bil 7. mesto v Avstraliji. V sezonah 1986 in 1987 so se zvrstili različni vozniki (Ghinzani, Danner, Berg, Caffi, Tarquini, Forini), a uspeha ni bilo. Leta 1987 je bil Osella celo najslabša ekipa, saj je Alex Caffi končal le eno dirko – 12. mesto v Imoli.
Leta 1988 je Nicola Larini vozil edini Osellin dirkalnik in končal tri od 16 dirk, najboljše je bilo 9. mesto v Monaku. Leta 1989 je ekipa spet imela dva dirkalnika, Larini in vrnjeni Ghinzani pa z novim modelom FA1M nista osvojila niti točke.
V sezoni 1990 je ekipa nastopila le z enim voznikom, Francozom Olivierjem Grouillardom. Najboljši rezultat je bilo 13. mesto v Monaku. Po koncu sezone je Enzo Osella prodal ekipo lastniku podjetja Fondmetal, Gabrieleju Rumiju.
Ekipa Osella je nastopila na 132 dirkah, dosegla tri uvrstitve med najboljšo šesterico in osvojila pet točk svetovnega prvenstva.
Leta 1990 se je Osella umaknil iz Formule 1 in ekipo preselil v Verolengo pri Torinu, kjer se je znova osredotočil na športne avtomobile in gorske dirke.
