Tyrrell 1984: Sezona, ki je izginila iz zgodovine F1

To je bila zgodba majhne ekipe, ki se je skušala upreti turbo revoluciji, na koncu pa ostala brez vseh rezultatov in praktično izbrisana iz prvenstva. Nekatere sezone sčasoma zbledijo, druge pa ostanejo del zgodovine desetletja pozneje. Tyrrellova sezona 1984 zagotovo spada v drugo skupino. Ob koncu leta so bili vsi njihovi rezultati izbrisani, točke odvzete, ime ekipe pa je za vedno ostalo povezano z eno najbolj razvpitih tehničnih afer v zgodovini F1.

Da bi razumeli zgodbo Tyrrella iz leta 1984, se je treba vrniti še nekaj let nazaj. Ekipa je že leta 1982 eksperimentirala s posebnim vodnim sistemom, s katerim je skušala nadoknaditi zaostanek za turbo motorji. Sprva jim je prinesel določeno prednost, po podrobnem pregledu pa so sistem odkrili in prepovedali. Do leta 1984 je F1 že močno stopila v turbo obdobje. Velike ekipe z ogromnimi proračuni so razvijale brutalno močne turbo motorje, medtem ko je Tyrrell ostal pri osemvaljnem atmosferskem Cosworthu DFY.

Atmosferski motorji takrat preprosto niso mogli konkurirati turbo pošastim. BMW-jevi motorji so v kvalifikacijah razvijali okoli 1030 kW (1400 KM), McLaren pa je s kombinacijo lahke šasije in Porschejevega turbo motorja deloval skoraj nepremagljivo. Tyrrell zato ni mogel staviti na surovo moč. Namesto tega so poskušali narediti avto čim lažji, predvsem za počasnejše dele steze, kjer sta bili vodljivost in okretnost pomembnejši od končne hitrosti. Nekaj časa je to delovalo. Tyrrellov dirkalnik je bil skozi ovinke izredno hiter, medtem ko so se težji turbo dirkalniki borili s težo in turbo luknjo.

Toda obstajala je težava. Pravila so določala minimalno maso dirkalnika po koncu dirke. Prav ravnotežje med nizko maso med dirko in legalnostjo ob cilju je postalo središče celotne afere. Tyrrell je zato uporabil precej nenavaden sistem. Na videz je šlo za vodni oziroma hladilni sistem, ki je za hlajenje motorja uporabljal vodo, ki so jo med dirko dolili, vendar je imel precej bolj pomembno funkcijo. Proti koncu dirke, med zadnjim postankom, so dirkalnik napolnili z mešanico vode in majhnih svinčenih kroglic. Sistem je tako tik pred ciljem povečal maso dirkalnika dovolj, da je ustrezal pravilom.

To je pomenilo, da je Tyrrell večino dirke vozil lažji dirkalnik, ob koncu pa je bil avto na tehtanju videti legalen. Ideja je bila genialna, podobno kot vodni sistem iz leta 1982, vendar skrivnost ni ostala dolgo skrita. V paddocku F1 ekipe neprestano opazujejo druga drugo. Med več dirkami so mehaniki drugih ekip začeli opažati nekaj nenavadnega.

Po garažah so se po postankih Tyrrella začele pojavljati majhne kovinske kroglice. Sistem pod pritiskom očitno ni popolnoma tesnil in del svinčenih kroglic je uhajal iz dirkalnika. Ko so jih začeli opažati tudi drugi, skrivnost ni bila več skrivnost. Vrhunec zgodbe je prišel na VN Detroita 1984. Martin Brundle je tam odpeljal eno najboljših dirk kariere in osvojil drugo mesto proti precej močnejši konkurenci.  Britanec je startal z 11. mesta in se prebil vse do druge pozicije. Toda namesto slavja je sledil podroben tehnični pregled dirkalnika.

Komisarji so v sistemu našli svinčene kroglice, ki niso bile fiksno nameščene, poleg tega pa tudi sledi snovi v tekočini, ki so sprožile dodatna vprašanja o uporabi sistema med dirko. Od tistega trenutka se je zgodba popolnoma obrnila. FIA je ukrepala hitro. Tyrrella so obtožili več kršitev pravil glede delovanja sistema in minimalne mase dirkalnika. Kazen je bila brutalna. 

Ekipo so izključili iz celotnega prvenstva 1984. Vsi rezultati so bili izbrisani, vse točke odvzete, Tyrrell pa ni smel nastopiti na preostalih dirkah sezone. Najhuje je bilo za dirkače. Martin Brundle je izgubil drugo mesto iz Detroita, ki bi bilo eden vrhuncev njegove debitantske sezone. Še bolj legendarna pa je postala zgodba Stefana Bellofa na mokri VN Monaka 1984. Bellof je startal iz ozadja in v skoraj nemogočih razmerah prehiteval dirkalnik za dirkalnikom, dokler ni prišel do tretjega mesta.

Dirka v Monaku 1984 je danes najbolj znana po Ayrtonu Senni, ki je v dežju lovil Alaina Prosta in bi morda celo zmagal, če dirke ne bi predčasno ustavili. Toda številni poznavalci še danes opozarjajo, da je bil Bellof v določenih delih dirke celo hitrejši od Senne, kljub temu njegov rezultat uradno ne obstaja več.

Bellof ostaja tudi človek, ki je več kot 30 let držal rekord Nordschleifa, dokler ga niso podrli šele v zadnjem desetletju. Več poročil je kasneje namigovalo celo, da bi lahko leta 1986 prestopil k Ferrariju, vendar te priložnosti nikoli ni dočakal. Tyrrellova sezona 1984 je ostala simbol boja male ekipe proti vse močnejši turbo eri. Po izključitvi je vpliv Tyrrella v F1 praktično čez noč izginil, razvoj pravil pa je postal precej lažji za velike ekipe. 1985 tudi Tyrrell ni imel več izbire in je moral preiti na turbo motorje. Ekipa je pozneje občasno še dosegala kako uvrstitev med točke in še en preblisk v začetku devetdesetih, ko je njihov dirkalnik prvi uporabil dvignjen nos, ki je v rabi še danes, večinoma pa so se morali zadovoljiti z bojem v sredini in začelju. Konec devetdesetih je ekipa z novimi lastniki postala BAR, pred dvajset leti pa preko Honde in potem Brawn Racing današnji Mercedes.

Celotna zgodba pa danes ostaja opomnik, kako hitro lahko v F1 izgine uspeh. Eno leto se z genialnimi idejami boriš proti najboljšim ekipam na svetu, naslednje leto pa je, kot da te nikoli ni bilo.