Zgodba o Monaku 1966 - Kako je McLaren začel svojo pot v F1

Na svojo prvo dirko svetovnega prvenstva v Monaku se ni odpravila z velikim tovornjakom ali razkošno logistiko, temveč s prikolico, pripeto na ameriški Ford Fairlane karavan. Na prikolici je bil naložen novi McLaren M2B, prvi dirkalnik ekipe v F1. Glavni konstruktor Robin Herd se je skupaj z mehanikoma Johnom Mullerjem in Howdenom Ganleyjem odpravil iz Colnbrooka proti francoskemu Le Touquetu, od tam pa po cestah proti Monaku. Avtocest skoraj ni bilo, pot pa je trajala dva dni. Ker so bili na prikolici dirkalnik, motor Ford V8 in vsa oprema, je bil zadek avtomobila tako obremenjen, da so žarometi svetili naravnost v oči nasproti vozečim francoskim voznikom.

Bruce McLaren, njegova žena Patty in vodja ekipe Teddy Mayer so v Monako prileteli nekoliko pozneje. Ko je ekipa prispela na Azurno obalo, je dirkalnik preprosto parkirala na Trgu Casino. Mimoidoči sploh niso vedeli, da gledajo povsem nov dirkalnik F1. Nekdo je celo pripomnil, da gre verjetno za Formula Junior dirkalnik ekipe Chequered Flag. Dirkalnik je bil pobarvan v belo barvo z modrim pasom. To ni bila prvotna zamisel. McLaren je namreč želel nastopiti v zeleno-srebrni kombinaciji, ki bi poudarjala novozelandske korenine ekipe. Vendar je filmski režiser John Frankenheimer med snemanjem filma Grand Prix potreboval bel dirkalnik za izmišljeno japonsko moštvo Yamura. V zameno za finančni vložek je McLaren pristal na spremembo barv.

Čeprav je bila ekipa povsem nova, je njen dirkalnik hitro vzbudil zanimanje novinarjev. Denis Jenkinson iz revije Motor Sport je pohvalil kakovost izdelave in zapisal, da deluje kot izdelek natančne delavnice, ne pa kot improviziran projekt. Tudi urednik revije Autosport Gregor Grant je dirkalnik označil za izjemno lepo zasnovan in tehnično dovršen. Pomemben del zaslug za brezhiben videz je imel mehanik John Muller. Robin Herd se je pozneje spominjal, da so bili dirkalniki v tistem času običajno umazani, mastni in polni oljnih madežev, Muller pa je vztrajal, da mora biti McLaren vedno brezhibno čist.

Prvi trening je potekal v mokrih razmerah in McLaren se je odrezal presenetljivo dobro. Ko se je steza posušila, so se pokazale težave. Fordov osemvaljnik je bil težak, premalo zmogljiv in imel zelo ozko uporabno območje vrtljajev. Dirkalnik je bil zato občutno manj konkurenčen od najboljših. Na pomoč je bil poklican Tyler Alexander, ki je moral praktično čez noč spoznati menjalnik ZF in prilagoditi prestavna razmerja. Kasneje se je spominjal, da avtomobil ni bil posebej hiter, je pa proizvajal neverjeten hrup, ki je odmeval po ulicah Monte Carla.

Težave so se pojavile tudi pred kvalifikacijami. Bruce McLaren je v hotelu pozabil dirkaške čevlje. Ker ni bilo časa za vrnitev, je sedel v dirkalnik kar v čevljih Hush Puppies. Ker so bili preširoki za ozko stopalko plina, je ekipa preprosto odžagala njihove konice. Bruce se je tako vrnil na stezo z nenavadno predelano obutvijo, nad čimer njegova žena ni bila posebej navdušena. V kvalifikacijah je zaostal skoraj tri sekunde za Jimom Clarkom, vendar je vseeno osvojil deseto štartno mesto med šestnajstimi dirkači. Za povsem nov dirkalnik je bil to spodbuden rezultat.

Začetek dirke je bil obetaven. Kamere filma Grand Prix so ujele McLarnov prodor do šestega mesta. Veselje pa ni trajalo dolgo. Po desetih krogih se je snel priključek oljne cevi, olje pa je začelo brizgati po cesti in v kokpit.

»Polovica olja je končala na stezi, druga polovica pa na meni,« je kasneje zapisal Bruce McLaren. Vroče olje je prekrilo tudi njegove čevlje, zaradi česar mu je noga skoraj zdrsnila s stopalke. Ekipa je sicer uspela odpraviti težavo, vendar je bil zaostanek že prevelik. Takratna pravila niso dovoljevala dolivanja olja, zato se je Bruce odločil odstopiti. Kasneje se je izkazalo, da bi lahko kljub težavam prišel do dragocenih točk, saj je bila dirka polna odstopov. Tako se je končal prvi nastop McLarna v F1.

Naslednji dan je Bruce na hotelski terasi organiziral sestanek ekipe. Vsak član je lahko povedal svoje mnenje in predlagal izboljšave. Howden Ganley je kasneje poudaril, da je bil prav ta pristop eden največjih razlogov za uspeh ekipe. Nihče ni bil zgolj zaposleni, vsak je imel občutek, da ga poslušajo. Sklep je bil jasen: Fordov motor ni bil dovolj dober. Ekipa je nato poskusila še z motorjem Serenissima V8, vendar ni prinesel bistvenega napredka. Kasneje se je Fordov agregat vrnil v dirkalnik in Bruce McLaren je z njim dosegel peto mesto na Watkins Glenu.

Leto 1966 je bilo za ekipo predvsem obdobje učenja. Chris Amon, ki je bil predviden za drugi dirkalnik M2B, praktično ni dobil priložnosti za dirkanje. Kljub temu je že mesec dni po Monaku skupaj z Bruceom dosegel eno največjih zmag svoje kariere na dirki 24 ur Le Mansa za Ford. Ford nikoli ni zagotovil podpore, ki si jo je McLaren želel za svoj projekt v F1. Toda leto pozneje je Colin Chapman pridobil sredstva za razvoj motorja Cosworth DFV, agregata, ki je nato odločilno zaznamoval zgodovino McLarna in celotne F1.

Chris Amon je kasneje povzel občutke ekipe z besedami: »Vse smo imeli. Imeli smo ljudi, imeli smo dirkalnik, imeli smo organizacijo. Manjkal nam je le motor.«