Kako je Monako postal prestolnica glamurja in stalnica v koledarju F1
Danes to žepno državo povezujemo predvsem z jahtami, davčnimi olajšavami in tradicionalno dirko Formule 1, a se je na teh istih ulicah, kjer danes mojstri volana iščejo tisočinke, nekoč pisala zgodovina, ki bi brez težav zasenčila še tako napeto dirko.
Družina Grimaldi namreč tej skali ob morju vlada že več kot 700 let, kar jo uvršča med najstarejše vladarske dinastije v Evropi. Njihova pot do statusa absolutnega »igrišča za bogate« pa je bila polna presenetljivih, krvavih in včasih prav komičnih preobratov. Tukaj so najbolj sočne zgodbe iz monaške preteklosti, ki jih za razumevanje tega, kako tukaj stvari funkcionirajo, preprosto morate poznati.
Prevara s frančiškanskim menihom (1297)
Zgodba o tem, kako so Grimaldiji sploh prišli na oblast, se bere kot napet scenarij za srednjeveško junaško epopejo. François Grimaldi, znan tudi pod pomenljivim imenom Il Malizia (Zvitorepec), je na mrzel januarski večer leta 1297 potrkal na vrata trdnjave na monaški skali. Oblečen je bil v frančiškanskega meniha in milostno prosil za zatočišče pred mrazom. Ko so mu nič hudega sluteči stražarji odprli, je izpod meniške halje bliskovito potegnil meč, pobil stražo in s pomočjo svojih vojakov, ki so se do takrat skrivali v temi, dokončno zavzel trdnjavo. Če si pozorno ogledate grb kneževine Monako, boste opazili dva meniha z dvignjenima mečema, ki podpirata ščit.
Od pretečega bankrota do ukinitve davkov
Težko si je predstavljati, da je bila kneževina, kjer danes videvamo najdražje avtomobile na svetu, sredi 19. stoletja na robu popolnega propada. Zaradi več uporov je izgubila dve svoji največji in najbolj donosni mesti (Menton in Roquebrune), ki sta se kasneje priključili Franciji. S tem je Monako izgubil kar 80 odstotkov svojega ozemlja in takrat njihov glavni vir dohodka – izvoz limon, pomaranč in oljčnega olja. Knez Karel III. (Charles III) je v navalu obupa potegnil nadvse radikalno in posledično izjemno tvegano potezo: na tistem malem kosu skale, ki mu je ostal, je zgradil luksuzno igralnico.
Igralnica Casino de Monte-Carlo je hitro postala neverjetno priljubljena med evropsko aristokracijo, kar je kneževini prineslo gromozanske presežke v proračunu. Leta 1869 so bili prihodki od iger na srečo tako visoki, da je knez preprosto ukinil pobiranje davkov na dohodek za vse prebivalce. To prelomno pravilo, ki v Monako še danes privablja milijarderje in voznike Formule 1, je torej nastalo izključno kot stranski produkt takrat neverjetno uspešnega kazinoja.
Grace Kelly in rojstvo modernega glamurja
Monako je bil že svetovno znan po svoji igralnici, a je bil neposredno po drugi svetovni vojni še vedno precej zaspan in je vztrajno izgubljal svoj sijaj. Vse se je spremenilo leta 1956, ko se je knez Rainier III. poročil z ameriško hollywoodsko zvezdnico in oskarjevko Grace Kelly.
Njuna »poroka stoletja« je v Monako privabila trume novinarjev in paparacev z vsega sveta. Kneginja Grace je s svojo eleganco, šarmom in zvezdniškimi prijatelji (od Franka Sinatre do Alfreda Hitchcocka) kneževino dobesedno čez noč znova transformirala v svetovno prestolnico glamurja. Oživila je visoko družbo in Monaku dala tisto avro pravljičnosti in nedosegljivosti, ki jo Monako vzdržuje še danes. In še danes se vplivneži in pomembneži radi hodijo kazat v to miniaturno kneževino, podobno pa velja za (še ne) etablirane predstavnice ženskega spola, ki tukaj želijo spoznati svojega princa na belem konju (beri: na jahti ali v dragem avtomobilu). Tudi letos ni bilo nič drugače kot sicer.
Država, ki nenehno raste (dobesedno v vodo)
Ker je Monako po izgubi ozemelj v 19. stoletju ostal tako majhen, mu je ob navalu bogatašev hitro začelo primanjkovati prostora za gradnjo. Ker se v notranjost ne more širiti, pa tudi v višino je omejitev kar precej, so začeli graditi tam, kjer je bilo edino mogoče – neposredno v morje. Številni odseki, kjer danes poteka znamenita ulična steza (vključno s predelom ob bazenu), so zgrajeni na umetnih tleh. Od zgodnjih 60. let prejšnjega stoletja je Monako svojo kopensko površino s pomočjo umetnega nasipavanja in izsuševanja morja povečal kar za petino. Knez Rainier III. si je s to vizijo celo prislužil vzdevek Le Prince Bâtisseur (knez graditelj).
Ta neverjeten inženirski trend se nadaljuje še danes. Trenutno nastaja nov megalomanski projekt, vreden več kot dve milijardi evrov, ki bo obali dodal novih 6 hektarov luksuznih stanovanj in parkov, zgrajenih izključno na temeljih v morju.
Dirka, ki je nastala iz čiste birokratske trme
Če se danes zdi dirkanje po ulicah, komaj dovolj širokih za mestni avtobus, na robu razuma, je bil sam nastanek Velike nagrade Monaka pravzaprav posledica birokratskega zapleta. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Avtomobilski klub Monako (ACM) želel postati polnopravni član mednarodne avtomobilistične zveze (AIACR, predhodnice današnje FIA-e). A so v Parizu njihovo prošnjo arogantno zavrnili, in čeprav so Monačani že organizirali slavni reli Monte Carlo, se nobena od njihovih dirk ni odvijala znotraj meja same kneževine.
Antony Noghès, takratni predsednik kluba, se ni vdal. Ob podpori kneza Ludvika II. in lokalnega dirkača Louisa Chirona je predlagal na videz noro idejo – speljali bodo dirko kar po ozkih, strmih in tlakovanih ulicah samega mesta. Prva dirka za Veliko nagrado Monaka se je tako odvila 14. aprila 1929 (slavil je William Grover-Williams z Bugattijem). Leta 1950 je bila ulična preizkušnja vključena v krstno sezono svetovnega prvenstva Formule 1 in od takrat ostaja neke vrste kronski dragulj motošporta in je verjetno edina dirka na koledarju, kjer sta tradicija in goli prestiž vedno pomembnejša od same hitrosti.
