Od Rimljanov do tripasovnice

Gledano skozi čas, se je spreminjala civilizacija, spreminjale so se navade, spreminjale so se poti in spreminjali so se tudi načini transporta. Človek je dobil izhodišče za potovanje z nogami in pokončno hojo in od takrat prepotoval in naselil cel svet. Z razvojem družbe in mest so nastale tudi povezave med njimi, ki so služile za enostavnejšo, bolj varno in hitrejšo povezavo.

Med pionirje gradenj cestnih povezav štejemo stari Rim in Rimsko cesarstvo. Njihove urejene in tlakovane ceste so seveda v današnjih merilih le potke, a ker v tistih časih ni bilo širokih tovornjakov, pač pa le človek in vprega, so te ravne povezave med mesti v cesarstvu veljale za avtoceste. Na našem prostoru je glavna prometna žila tekla iz Aquleie (Oglej), rimskega pristanišča preko Vipavske doline in čez Notranjsko in ljubljansko barje do Emone. Od tam naprej je glavna rimska pot do Panonske nižine vodila čez Atrans (Trojane) do Celeie (Celje), Petovie (Ptuj) in mimo današnjega Ormoža na sever. Pozneje so potegnili krake še proti Sisciji  (Sisak) čez Dolenjsko in od Vojnika na severozahod do Colatia (Slovenj Gradec) in od tam naprej v Noricum, do koder je vodila tudi direktna povezava čez iz Ogleja preko Soške doline in Predela v danes koroško nižino.

Ko pogledamo te povezave, vidimo, da pravzaprav niso nič kaj drugačne kot današnje. Človek je gradil ceste tam, kjer je narava omogočila najlažje prehode. 2000 let pozneje je jasno, da je tehnologija omogočila lažje premoščanje preprek čez doline in skozi hribovje, a glavne trase so ostale nespremenjene. Zato ker so bile že v osnovi idealne. Če govorimo o glavnih žilah kot avtocestah, ne moremo niti mimo cest, ki so vodile čez ostalo pokrajino našega prostora, iz Ljubljane proti Celovcu čez Ljubelj, pa proti Mariboru in Prekmurju, razvejane so bile tudi ceste v Istro in Kvarner.

Gradnja rimskih cest je bila poglavje zase – rimskim »inženirjem« ni bil neznanka ne kamen, ne pesek, niti beton. Z drenažami, nagibom za odvodnjavanje in večplastnim nasutjem so poskrbeli za trdnost in vzdržljivost cest. Ne smemo niti mimo tega, da je bila gradnja mostov, tako lesenih kot kamnitih, zanje mala malica. Če so rimske ceste ves čas omogočale mogočno pretočnost blaga in ljudi, so bile grajene še za en namen – za hitre premike rimske vojske. Bolj ko je imperij rasel, bolj je na mejah trčil v barbarska plemena, od Germanov do Dakijcev. In ko se je 200 let našega štetja začel sesuvati sam vase, so ceste skrbele tudi za hitre premike barbarskih vdorov. No, gledano iz prave perspektive, Rim je  razsul samega sebe s pomočjo predvsem lastne vojske, ki je bila skozi leta vedno bolj sestavljena iz pripadnikov prav teh plemen, proti katerim so se borili.

Ko je Zahodno rimsko cesarstvo v 5. stoletju dokončno propadlo, je svet, ki ga je obsegalo, potonil v mrak nižje civilizacije in teritorialne razdrobljenosti, v mračni srednji vek, kjer so bile prioriteta vera, servilnost gospodarjem in osnovna bitka za preživetje. S cestami se ni ukvarjal nihče več. Če se je podrl kamniti most iz časa Rima, so pač naredili poti okrog njega, promet blaga na daljše razdalje pa je zelo upadel. Šele v poznem srednjem veku, ko je evropska civilizacija začela razvijati trgovino z drugimi regijami in svetovi, se je promet spet dvignil. V zahodnem delu Slovenije je bil velik biznis prevažanje soli, za kar je na Primorskem in Notranjskem nastalo razvejano omrežje formiranih cest, ki so potekale med trgi in mesti in gradovi, kjer se je vršila prodaja različnega blaga. Roko nad vzdrževanjem in gradnjo je držal lokalni kler in gospostvo. In ker so od tega imeli tudi kaj prihodka, so določene trase cest preprosto prestavili mimo njihovih posestev. Tisti, ki se niso uklonili prvemu cestninjenju, so si poiskali svoje stran poti. Tako lahko za Martina Krpana iz Vrha pri Sveti trojici nad Pivko rečemo, da je bil prvi slovenski špediter, ki ni imel vinjete.

Ker smo bili do časa razsvetljenstva in nam ljube Marije Terezije, ki je prva gradila železnice (ker tako radi rečemo, da je omrežje še iz tistih časov, kar seveda ni res!) večinoma v fevdalnih razmerjih, ljudje nižjega stanu in kmetje niso kaj prida potovali, zato so bile ceste dejansko le dodaten vir zaslužka za fevdalce in cerkveno gosposko. Šele po tem obdobju se je začel načrten razvoj cest, kjer je bil na prvo mesto spet postavljen interes širokih množic, ceste pa so postale tehnično bolj primerne za vprege, s kakim zavojem ali dvema več namesto strmim klancem. Pri tem se niso nujno naslanjale na stare trase. Nove povezave so dale tudi veliko novih možnosti, od gostiln, prenočišč, avtoservisov za motor – beri kovačnice in hleve konje in vole in gumarjev – beri kolarjev in tesarjev za kolesa in vozove. Ob novih cestah je zacvetel posel, ki je dal delo in zaslužek lepemu številu ljudi.

Naslednjič – Napoleon, železnice in prvi avtomobili