Alfa s panti

Alfasud je bila Alfa nove dobe – sprednji pogon, bokser motor, nova tovarna na nerazvitem jugu v Pomiglianu pri Neaplju, skratka vse je bilo zastavljeno za drugačno filozofijo najbolj prodajane Alfe vseh časov.

Duhovni oče Alfasuda je bil avstrijski inženir Rudolf Hruska (1915-1995), ki je prehodil dolgo pot med različnimi tovarnami, med drugim se je podpisal tudi pod revolucionarnega Fiata 128. Konec šestdesetih je Hriska dobil življenjsko priložnost – voditi razvoj nov avto za Alfo v novi tovarni, zgrajeni samo zanjo.

Projekt Alfasud je bila ideja italijanske vlade in države, ki je bila lastnica znamke Alfa Romeo, kako bi obudili gospodarstvo na revnem jugu. Hruska ni razmišljal dolgo in je sprejel ponudbo, hkrati pa je veselo ribaril tudi med svojimi nekdanjimi kolegi in čez noč so čete inženirjev prestopale iz Fiata v Alfo, med njimi je bil tudi mladi dizajner Giorgetto Giugiaro, ki ga je Hruska poznal še iz časov pri Fiatu in Bertoneju. V tem času je Giugiaro že ustanovil svoje podjetje Italdesign in Hruska mu je dal prvi posel – Alfasud.

Hruska je bil zelo pedanten človek in ni odstopal niti za milimeter od idej, ki jih je imel. Dimenzije Alfasuda so dejansko bile določene na milimeter, vključno s prtljažnikom, v katerega mora iti veliki kovček z dimenzijami, ki jih je predpisal Hruska. Giugiaro je zrisal vse v lepo celoto, a Hruska se je vtaknil v eno malo podrobnost – zaradi notranjih tečajev vrat prtljažnika vanj ni šel »njegov« veliki kovček. Razlike je bilo le nekaj centimetrov, a kar si je Hruska zamislil, to je dobil, brez pardona. Kovčki morajo v prtljažnik. Zasilna rešitev je bila prestaviti tečaje na zunanjo stran, ki so postali vidni med zadnjo šipo in vrati prtljažnika. Hruska je dobil dodatne centimetre za svoje kovčke in vsi so bili srečni, le zunanjost Alfasuda je bila skažena z dvema kmetavzarskima tečajema.

Zadevo je rešil facelift Alfasuda 1980, ko so naredili to, kar bi morali že v začetku – štirivratno kombilimuzino so spremenili v petvratno – Alfasud je dobil peta vrata, prtljažnik se je od takrat odpiral s šipo vred.

Kar pa se tiče Giugiara, se te zgodbe še vedno spominja in jo večkrat omeni.

»Prepotoval sem veliko sveta in vsakič ko v izložbi vidim set kovčkov, se spomnim na Rudolfa in njegove mere in takega seta kovčkov nisem videl nikoli.«