Veliki finale

Deloma je za to zaslužno tudi stopnjevanje dogajanja, ki ga doma ni. Doma zgolj preverimo uro začetka in si pripravimo priljubljeni prigrizek ali napitek, pa je opravljeno. Na lokaciji pa predvsem veliko bolj čutimo utrip. Ta je najopaznejši v paddocku, ki je zaprto območje, namenjeno ekipam, in kamor splošna javnost nima vstopa. Izjema so VIP navijači, gostje in novinarji. Kot nekdo, ki je sploh prvič na dirki Formule 1, sem v paddock pokukala s strahospoštovanjem in s precej vzpodbude iz domače baze, šele po tem, ko sem svojega urednika neštetokrat vprašala, če res lahko grem tja in ali res ne bo nič narobe, da me ne bodo slučajno nagnali. Ko mi je zagotovil, da lahko grem povsod tja, kamor me kartica okoli vratu spusti, sem se ojunačila in šla pogledat.

Brez Ferrarijeve kave

Predlanska in lanska pandemija sta v vseh sferah družbe pustili posledice, zato so kolegi, ki so bili na dirkah v preteklih letih, opazili precej sprememb. Moji fantje so me namreč spodbujali, naj, ko bom v paddocku, zavijem v kakšen motorhome, mobilno hišico, kjer imajo ekipe svoje prostore, v katerih so bili v preteklosti dobrodošli tudi novinarji in si privoščili kavo ali celo kosilo. Lanska situacija, ko so dirke potekale pod povsem drugačnim režimom, je spremenila stvari in večina motorhomov ima zdaj napis »Invitation only«, pa tudi kave in kosil ne ponujajo več. Posledica pandemije so tudi maske, ki jih velika večina sicer ne nosi več, sem pa opazila nekaj posameznikov, ki se jim še niso odrekli. Med njimi je bil tudi sedemkratni svetovni prvak, ki je na tiskovni konferenci pojasnil, da je to njegova osebna odločitev in da ne želi še enkrat zboleti, pač pa hoče početi stvari, ki jih rad dela. Kakorkoli že, nazaj v paddock.

Fotosafari

Čeprav ni bilo kave pri Ferrariju in kosila pri Mercedesu, so pa bili v paddocku dirkači, šefi ekip in drugi »znanci z malih ekranov«, ki so počeli običajne stvari. Recimo, prišli z avtom v službo. Pri tem vsakdanjem opravku sem srečala Georgea Russella in Estebana Ocona, ki sta bila oba zelo prijazna in ustregla moji želji ter se z mano fotografirala. Nekajkrat sem opazila še Lewisa Hamiltona, ki je bil vsakič v spremstvu svoje ekipe in obdan z gručo navijačev, kar je, glede na to, da je vendarle še vedno največji zvezdnik v Formuli 1, povsem razumljivo. Po njegovih stopinjah gre zelo uspešno tudi Max Verstappen, ki je prav tako povzročil silen vrvež v množici s svojo prezenco. Ko sem po izkušnji z zadnjima dvema prvakoma srečala Guanjuja Džoua, ga prvi hip niti nisem prepoznala, ker je počel najbolj običajno stvar, ki si jo lahko zamislimo – nesel si je kosilo skozi paddock. Nekoliko kasneje je prišel mimo mene še Alex Albon, brez spremstva ekipe ali navijačev, kot običajen fant iz soseske si je zapenjal jopico in šel nekam. Tudi tu sem šele potem, ko je bil že mimo, dojela, kaj se dogaja. Nobenega izmed njiju niso zalezovali navijači in novinarji, zato ju je bilo lahko spregledati. Bilo mi je kar malo žal, da mi ni uspelo njiju ujeti za selfi, ker so mi bili vedno ljubši »underdogi« od zmagovalcev in mega zvezdnikov. Sem pa naletela na dva šefa ekip, Christiana Hornerja in Guntherja Steinerja, ki sta se pogumno postavila pred objektiv mojega telefona.

Fotografiranje z znanimi osebnostmi je posebna veščina, to mi je bilo jasno. Nisem pa vedela, da jo izvrstno obvladajo najmlajši. Pravo veselje je bilo opazovati otroke in mlajše najstnike, ki so potrpežljivo čakali svoje najljubše dirkače in jih s svojo prošnjo po avtogramu toliko zadržali, da sem utegnila še jaz pristopiti s svojim »Excuse me…« in telefonom.

Najboljši zvok

Po obleganju paddocka in spremljanju treningov iz novinarskega središča sem se v nedeljo odpravila na glavno tribuno, da bi si štart ogledala z mesta, kjer je najbolje viden. Izkušeni kolegi so me posvarili pred precejšnjo glasnostjo in mi priporočali uporabo čepkov za ušesa, ki bi morali biti brezplačno na voljo. Nisem jih našla, ampak tako ali tako nisem čutila kakšne posebne potrebe po njih. Odločitev, da bom svoja ušesa prepustila silam narave, se je izkazala za pravilno. Opazovati, ko med dirko puščice različnih  barv švigajo mimo, je nepozabno, toda zvok, ko na štartu dirkači zaženejo motorje in ko spelje 20 dirkalnikov naenkrat, je pa najboljši zvok na svetu, zvok, ki ga ne le slišiš, ampak ga čutiš. Izjemno.

Nazaj v resnično življenje

Dirka se je odvijala enako intenzivno in dinamično kot priprave pred njo, z odličnim nastopom Micka Schumacherja v Haasu, z dramatičnim odstopom Carlosa Sainza in številnimi preobrati in nepričakovanimi trenutki. Razplet je bil pretresljiv za 85 odstotkov navijačev na tribunah - toliko jih je bilo namreč z Nizozemske -, ko je moral njihov rojak na domači dirki ekipe prepustiti zmago Ferrariju in Charlesu Leclercu. Hiter tempo se ni končal niti ob koncu dirke. Po podelitvi pokalov so prvi trije še odgovarjali na vprašanja novinarjev na novinarski konferenci, ekipe pa so začele »podirati« motorhome. Celoten kompleks namreč postavijo vsakič znova na vsaki lokaciji, zaradi česar morajo prispeti na dirkališče že v začetku tedna. Na stezi, kjer so le uro pred tem še vozili dirkalniki, so zdaj stali tovornjaki v barvah ekip in čakali, da se z vso opremo odpravijo na pot proti Franciji, kjer bo naslednja dirka čez 14 dni. Za nas opazovalce pa je to pomenilo znak za vrnitev nazaj v običajen vsakdan.