Formula 1 na običajnih cestah

Je pa seveda jasno, da sta ta dva svetova razen motorja, štirih koles in volana svetlobna leta daleč vsaksebi. Ali pač? Če so prve dirke ob vzhodu avtomobilizma potekale z običajnimi avtomobili, kakršnikoli so pač že bili, je olimpijski rek višje, hitreje, močneje obveljal tudi tu. Specializirani posegi za vsakega dodatnega iztisnjenega konjiča ob zmanjšanju teže na minimum in posegi v šasijo, da bi prišli do najbolj odbitih in učinkovitih aerodinamičnih rešitev – to dela Formulo 1 vrh dirkaškega športa in tudi same tehnike.

Vsake toliko časa v zgodovini se je pojavila ideja, da bi te ekstremne dosežke prenesli tudi na običajne ceste. Če bi se kdo z dirkalnikom, pa naj gre za bolid formule 1 ali kaj iz nižjih serij, pojavil na običajni cesti, bi bil seveda takoj ob avto, a šele potem, ko bi ga možje v modrem ulovili. Če pa tako priredbo narediš po predpisih – dodaš luči in je tudi videti kot avto, potem se prepleteta dva svetova in dobimo zelo zanimive rešitve.

Ford Transit

Te seveda niso tako nove, pač pa je Ford že davnega 1971 na šasijo zmagovalnega avta iz 24 ur Le Mansa namestil karoserijo Transita, običajnega kombija za takratne običajne čase. In to so potem storili še nekajkrat, na primer 1984, ko so združili šasijo Skupine C s slavnim Cosworthovim DFL V8 motorjem in takratno modelno različico Transita, le da so bile površine narejene iz plastike in ne več jekla.

Alfa 164 Pro Car

V osemdesetih so v Formuli 1 prišli na idejo, da bi ekstremne zmogljivosti ljudem približali z običajnimi modeli, ki so jih srečevali na cestah. Padla je odločitev o spremljevalni seriji, ki bi potekala skupaj z dirkami v istem vikendu, kjer bi bil dirkalnik F1 dobesedno preoblečen v podobo cestnega avtomobila. Serija Pro Car bi lahko bila uspešnica, a se potem zaradi ekonomskih razlogov ni zgodila, eden od teh slavnih poskusov, ki je prišel do faze prototipa, pa je Alfa Romeo 164 Pro Car iz leta 1988, kjer so osnovo iz F1 praktično prekrili s sprednjo in zadnjo kopije običajne Alfe 164, osrednji del s kabino, kjer bi sedel voznik, pa ojačali. No, nekaj takega počnejo tudi v ameriški seriji NASCAR in še kje, le da so tam motorji bližje serijskim kot bombnikom iz F1. Avto je poganjal 3,5-litrski V10, naredili pa so dva primerka.

Renault Espace F1

Morda najbolj slavni projekt je bil koncept Renault Espace F1, ki je nastal v času premoči francoske tovarne v F1 kot posvetilo 10-letnici modela in zmagam Renaulta v F1. Na Williamsovem zmagovalnem dirkalniku Alaina Prosta so dogradili takratno enoprostorsko uspešnico. Avto je imel dirkaško predstavljeno zunanjost, mogočni Renaultov V10, povsem enak kot v dirkalniku, pa je bil postavljen med zadnja dva sedeža. Narejena sta bila dva primerka. Ker bi bila vsakodnevna vožnja z motorjem iz F1 tehnično draga in tudi nesmiselna, sta končal v muzeju – enega ima v lasti Renault, drugi pa je v Matrinem muzeju, kjer so prototipa tudi naredili. Dodajmo še nekaj tehničnih podatkov – motor v Espaceu F1 se je zavrtel do 14 tisoč vrtljajev, poraba pa je bila – prav boste prebrali – kar 60 litrov na 100 kilometrov!

Ferrari F50

Niso pa bili vsi taki izleti v običajni svet vedno le demonstrativnega namena – sploh v zadnjih dveh desetletjih cestni avtomobili uporabljajo precej tehnike, ki je nastala prav v F1 in drugih dirkaških serijah, nekaj pa je tudi deljenja motorjev. En primerek, ki ni ostal le pri konceptu, pač pa je dejansko videl serijsko proizvodnjo, je bil Ferrari F50 iz leta 1995. Športni lepotec iz Maranella je imel motor z geni iz F1. Poganjal ga je 4,7-litrski V12 s 382 kW (520 KM), ki je nastal iz 3,5-litrskega V12, ki je rohnel v zadku F1 dirkalnika iz 1990, ki sta ga vozila Alain Prost in Nigel Mansell.,

BMW M5

Malokdo ve, da je tudi izvrstni desetvaljni V10 v generaciji BMW-ja M5 E60 nastal neposredno iz BMW-jevega motorja iz F1. BMW se je v prvem desetletju tega tisočletja nekajlet aktivno udejstvoval v F1 tudi kot partner in celo lastnik švicarske ekipe Sauber. 2006 so pripeljali motorje in 2008 dosegli celo prvo in edino zmago. A ker je takrat med lastniki znamke prevladal ekonomski razum, predvsem pa usmeritev v trendovsko čistejšo prihodnost avtomobilov, so se po sezoni 2009 umaknili iz F1. Še pred lastništvom Sauberja so z motorji opremljali ekipo Williams, takratni V10 motor pa se je z nekaj malega predelavami s povečano prostornino na 5 litrov zavrtel v bržkone eni najbolj sijajnih generacij BMW-ja M5.

Porsche Carrera GT

Čeprav se zdi kot včeraj, je od nastanka dvosedega Porscheja Carrera GT minilo že 20 let. Super raketa iz Stuttgarta je imela kar 5,7-litrski desetvaljnik, v zadek avtomobila pa ni prišel iz katerega drugega njihovega modela, sploh ker je bila in je filozofija nemške tovarne a športne modele bližje bokserskim motorjem. Ne, motor so si izposodili kar iz prototipa, s katerim so dirkali v Le Mansu, ta motor pa je bil razvit iz V10, s katerim so v devetdesetih opremljali ekipo Footwork in Arrows, le da takratni motor ni bil neka pretirana uspešnica.

Yamaha OX99-11

Še en izlet z neposredno predelavo v cestni model se je zgodil prav tako v devetdesetih. Japonska Yamaha je imela en eksotičen izlet v Formulo 1, kjer so 3,5-litrski V12 dobavljali ekipi Brabham. Nezanesljiv motor se je potopil še malo prej kot legendarna ekipa, ki je omagala in odšla v zgodovino sredi 1994. A to ni preprečilo Japoncem, da so svoj motorni vložek postavili na enostavno šasijo dirkalnika in ga prekrili s plastično zunanjostjo in pod njo dodali kabino v slogu lovskega letala. Yamaha OX99-11 je nastal 1992, do 1994, ko so projekt ukinili, pa so naredili tri prototipe.

Mercedes AMG One

In najnovejši v seriji cestnih predelav je prav Mercedesov AMG One, ki uporablja enak 1,6-litrski turbo V6, kot ga ima njihov dominantni cestni dirkalnik. Dodana je tudi električni pogon (skupaj bencinski V6 in 4 elektromotorji premorejo 872 kW (1186 KM) , kar je se skupaj avto precej zakompliciralo in se je razvoj zavlekel kar nekaj let. Prvi serijski primerek so prav te dni izročilu kupcu, cena pa presega 2,7 milijona evrov.