Človek tisočerih obrazov

Timothy James Curry se je rodil 19. aprila 1946 v Grappenhallu v angleški grofiji Cheshire. Njegov oče James Curry je bil kaplan britanske kraljeve mornarice, mati Patricia pa šolska tajnica. Imel je starejšo sestro Judith, ki je bila koncertna pianistka. Družina se je zaradi očetovega poklica večkrat selila, del otroštva pa je Tim preživel tudi v Hongkongu. Ko je bil star dvanajst let, je oče umrl zaradi pljučnice in družina se je preselila v južni London.

Glasba je bila del njegovega življenja še pred igralstvom. Že kot šestletnik je pel kot deški sopran v cerkvenem zboru, pozneje pa se je šolal na Kingswood School v Bathu, kjer se je začelo kazati tudi njegovo zanimanje za oder. Po končani šoli se je vpisal na univerzo v Birminghamu in študiral angleščino ter dramatiko. Leta 1968 je diplomiral s kombinirano diplomo iz angleščine in gledališča, med njegovimi univerzitetnimi sodobniki pa je bil tudi poznejši igralec, scenarist in režiser Patrick Barlow.

Profesionalna kariera se je začela skoraj takoj po študiju in precej drzno. Curry je leta 1968 odšel na avdicijo za londonsko postavitev muzikala Hair. Producentom je povedal, da ima profesionalne igralske izkušnje in člansko izkaznico igralskega sindikata Equity, čeprav ni imel ne enega ne drugega. Ko so ugotovili, da je lagal, so bili kljub temu dovolj navdušeni nad njim, da so mu pomagali pridobiti potrebne dokumente. V muzikalu je dobil vlogo Woofa.

Hair je bil tedaj eden simbolov nove generacije gledališča – provokativen, glasen in daleč od klasičnih predstav londonskega West Enda. Za Curryja pa je bil pomemben še zaradi enega srečanja. V igralski zasedbi je bil tudi Richard O'Brien, s katerim sta postala prijatelja.

Po Hair je Curry nadaljeval delo v gledališču in nastopal z Royal Shakespeare Company ter v več drugih produkcijah. Imel je dovolj izrazit glas, prezenco in občutek za nenavadne like, da klasična igralska pot očitno ni bila njegova edina možnost. Pet let po prvem srečanju v Hair ga je Richard O'Brien povabil k projektu, ki je bil sprva zamišljen kot majhen, nekoliko čudaški muzikal v gledališču z vsega 63 sedeži. Curry je na avdicijo prišel s pesmijo Little Richarda Tutti Frutti. Lik, ki ga je želel igrati, se je imenoval dr. Frank-N-Furter.

Dr. Frank-N-Furter

Vloga, ki je Timu Curryju za vedno spremenila življenje, se je rodila leta 1973 v majhnem londonskem gledališču Royal Court Theatre Upstairs. Richard O'Brien je napisal muzikal The Rocky Horror Show, nenavadno mešanico rock'n'rolla, znanstvene fantastike, grozljivk in seksualne provokacije. Curry je dobil vlogo dr. Frank-N-Furterja, transvestitskega znanstvenika z drugega planeta, in že pri oblikovanju lika našel enega njegovih najbolj prepoznavnih elementov – pretirano uglajen angleški naglas. Pozneje je pripovedoval, da je navdih zanj dobil ob poslušanju neke Angležinje na avtobusu in svoje matere.

Predstava je bila sprva eksperiment v prostoru s samo 63 sedeži, toda odziv je bil tako dober, da so jo kmalu preselili v večja londonska gledališča. Curry je z njo nastopal tudi v Los Angelesu in nato na Broadwayu. Za Frank-N-Furterja je leta 1975 prejel nominacijo za nagrado Drama Desk, čeprav broadwayska različica predstave ni ponovila londonskega uspeha in so jo po 45 predstavah zaprli.

Medtem je zgodba že dobila filmsko različico. The Rocky Horror Picture Show je leta 1975 režiral Jim Sharman, Curry pa je ob Richardu O'Brienu, Susan Sarandon, Barryju Bostwicku in Meat Loafu ponovil svojo odrsko vlogo. Film ob premieri ni bil uspešen in so ga zaradi slabega obiska celo umaknili iz nekaterih kinodvoran. Toda zgodilo se je nekaj precej bolj nenavadnega. Začeli so ga prikazovati na polnočnih projekcijah, občinstvo se je vračalo znova in znova, prihajalo oblečeno v filmske like ter med projekcijami odgovarjalo igralcem na platnu. Iz neuspešnega muzikala je postopoma nastal eden najbolj znanih kultnih filmov vseh časov.

V središču tega fenomena je bil prav Curry. Mrežaste nogavice, korzet, visoke pete, ličila in njegova izvedba skladbe Sweet Transvestite so Frank-N-Furterja spremenili v lik, ki ga je bilo nemogoče zamenjati s kom drugim. Vloga mu je prinesla svetovno prepoznavnost, vendar je imela tudi drugo plat. Curry je pozneje povedal, da se je nekaj časa namenoma izogibal pogovorom o Rocky Horrorju, ker se je bal, da bo zaradi ene same vloge postal tipiziran.

To se na koncu ni zgodilo. Frank-N-Furter je ostal njegov najbolj kultni lik, toda Curry je naslednja desetletja dokazoval, da lahko z enako lahkoto igra butlerja, kralja, pirata, demona ali morilskega klovna. Rocky Horror mu je odprl vrata – skozi njih pa je šel v precej nepričakovanih smereh.

Več kot samo Rocky Horror

Po uspehu The Rocky Horror Show in kultnem statusu njegove filmske različice se je Tim Curry znašel pred precej običajno težavo igralcev, ki jih zaznamuje ena izjemno prepoznavna vloga. Frank-N-Furter mu je prinesel slavo, vendar Curry ni želel preostanka kariere preživeti v mrežastih nogavicah. V naslednjih letih je zato zavestno iskal drugačne like in se izmenično pojavljal v gledališču, na televiziji in v filmu.

Na velikem platnu je eno prvih pomembnejših vlog po Rocky Horrorju dobil leta 1982 v filmskem muzikalu Annie. Zaigral je prevaranta Roosterja Hannigana ob Carol Burnett in Bernadette Peters. Še izrazitejšo priložnost za svojo značilno teatralnost je dobil tri leta pozneje v fantazijskem filmu Ridleyja Scotta Legenda. Pod težko masko in protetiko je igral demona Darknessa, orjaškega rdečega gospodarja teme z ogromnimi rogovi. Curryja je bilo pod masko skoraj nemogoče prepoznati, njegov glas in način igre pa sta iz Darknessa naredila enega najbolj zapomnljivih filmskih zlobnežev osemdesetih.

Istega leta je pokazal povsem drugo stran v komediji Clue, posneti po družabni igri Cluedo. Kot butler Wadsworth vodi skupino gostov skozi skrivnost umora v odmaknjenem dvorcu. Film ob prihodu v kinematografe ni bil velika uspešnica, vendar je podobno kot Rocky Horror pozneje pridobil zvesto občinstvo in postal kultna komedija. Curryjev frenetični nastop, posebej v zaključnem delu filma, je sčasoma postal ena njegovih najbolj priljubljenih filmskih vlog.

Ob filmu ni nikoli opustil gledališča. Leta 1981 je na Broadwayu igral Wolfganga Amadeusa Mozarta v Amadeusu Petra Shafferja in bil za vlogo nominiran za nagrado Tony. V londonski produkciji The Pirates of Penzance je igral Piratskega kralja, v osemdesetih pa se je pojavljal tudi v številnih televizijskih produkcijah.

Do konca desetletja je Curryju uspelo prav tisto, kar si je po Rocky Horrorju želel. Frank-N-Furter ga ni zaprl v eno samo vrsto vlog. Nasprotno, njegova posebnost je postala prav sposobnost, da je bil v enem trenutku eleganten in uglajen, v naslednjem grotesken, komičen ali naravnost strašljiv. In leta 1990 je dobil vlogo, s katero je prestrašil celo generacijo televizijskih gledalcev.

Pennywise in nepozabni zlobneži

Leta 1990 je Tim Curry dobil vlogo, ki je za mnoge postala skoraj tako prepoznavna kot Frank-N-Furter. V televizijski priredbi romana Stephena Kinga It je zaigral Pennywisa, klovna, za katerim se skriva starodavno zlo, ki preži predvsem na otroke. Dvodelna televizijska miniserija je Curryju ponudila idealen lik za njegovo kombinacijo teatralnosti, humorja in grožnje. Za razliko od številnih njegovih drugih fantazijskih vlog pri Pennywisu ni bil skrit pod težkimi maskami in protetiko, zato je velik del srhljivosti ustvaril z obrazno mimiko, glasom in nenadnimi prehodi iz prijaznega klovna v pošast.

Pennywise je postal eden najbolj prepoznavnih televizijskih zlobnežev svojega časa in še desetletja ostal tesno povezan s Curryjem. Ko je leta 2017 nastala nova filmska različica It, je vlogo prevzel Bill Skarsgård, Curry pa je njegov nastop pohvalil in novo različico označil za zelo dobro.

V devetdesetih je Curry postal skoraj specialist za ekscentrične negativce in stranske like. Leta 1992 se je v Sam doma 2 pojavil kot sumničavi hotelski concierge gospod Hector, ki poskuša ugotoviti, kaj v hotelu Plaza počne Kevin McCallister. Čeprav vloga ni bila velika, je njegov užaljeni izraz ob znamenitem prizoru z žvečilnim gumijem postal eden bolj prepoznavnih trenutkov filma.

Leto pozneje je v Trije mušketirji zaigral kardinala Richelieuja, glavnega nasprotnika mušketirjev, leta 1996 pa v Muppetki: Otok zakladov pirata Long Johna Silverja. Prav slednja vloga je lepo pokazala Curryjevo sposobnost, da je lahko hkrati nevaren, pretirano teatralen in komičen ter pri tem povsem naravno igral ob lutkah Muppetov.

V istem obdobju se je pojavljal v številnih drugih filmih in televizijskih produkcijah, od komedij do fantazije in grozljivk. Le redko je igral običajne vsakdanje ljudi. Režiserji so ga iskali predvsem takrat, ko so potrebovali lik, ki je moral že ob prihodu v kader pritegniti vso pozornost. Toda v devetdesetih je Curry vzporedno gradil še eno, izredno obsežno kariero. Obraza pri njej gledalci večinoma sploh niso videli. Dovolj je bil njegov glas.

 Glas, ki ga poznajo milijoni

Čeprav je bil Tim Curry najbolj prepoznaven po filmskih in gledaliških vlogah, je vzporedno z njimi zgradil izjemno obsežno kariero glasovnega igralca. Njegov globok, izrazit in takoj prepoznaven glas je bil kot nalašč za negativce, ekscentrične like in nekoliko pretirane avtoritete, zato je od osemdesetih let naprej postal stalnica animiranih serij, filmov in pozneje tudi videoiger.

Med njegove najbolj znane animirane like sodi Nigel Thornberry iz serije The Wild Thornberrys, oče družine raziskovalcev narave, ki ga je Curry govoril od leta 1998. Lik je pozneje nastopil tudi v celovečernih filmih The Wild Thornberrys Movie in Rugrats Go Wild. Curry je posodil glas tudi zlobnemu Hexxusu v animiranem filmu FernGully: The Last Rainforest, nastopal pa je še v serijah Gargoyles, The Addams Family, Superman: The Animated Series in številnih drugih.

Posebej uspešen je bil kot Captain Hook v Disneyjevi animirani seriji Peter Pan and the Pirates. Za to vlogo je leta 1991 prejel dnevno nagrado Emmy za najboljšega izvajalca v otroškem programu. Z glasovnim delom je dosegel občinstvo, ki ga morda sploh ni poznalo iz Rocky Horrorja, Clue ali It.

Njegov glas se je pogosto pojavljal tudi v videoigrah. Med drugim je sodeloval pri serijah Gabriel Knight, Command & Conquer in Dragon Age. Posebej razvpit je postal njegov nastop sovjetskega premierja Anatolija Čerdenka v Command & Conquer: Red Alert 3 iz leta 2008, kjer Curry ni posodil le glasu, ampak je nastopil tudi v igranih filmskih sekvencah igre.

Sčasoma je postal eden tistih igralcev, katerih glas je občinstvo poznalo, še preden je vedelo, komu pripada. Ta del kariere pa je postal še pomembnejši po letu 2012, ko mu je zdravstveno stanje močno omejilo fizično nastopanje. Glas mu je omogočil, da je tudi pozneje ostal povezan z igralstvom.

Preden pridemo do tega obdobja, pa ostaja še ena plat Curryja, ki jo je njegova igralska slava pogosto zasenčila. Tim Curry ni bil le igralec, ki je znal peti. Nekaj časa je povsem resno poskušal uspeti tudi kot rock pevec.

Tim Curry, rock pevec

Petje pri Timu Curryju nikoli ni bilo le dodatek k igralstvu. Začel je v muzikalu Hair, nato z glasom pomembno soustvaril Frank-N-Furterja, konec sedemdesetih pa se je odločil, da bo poskusil tudi kot samostojni rock izvajalec. Med letoma 1978 in 1981 je pri založbi A&M Records izdal tri studijske albume in z njimi pokazal precej drugačno stran od tiste, ki jo je občinstvo poznalo iz gledališča in filma.

Prvi album Read My Lips je izšel leta 1978 in je bil mešanica rocka ter različnih priredb. Med njimi je bila tudi njegova različica skladbe »I Will«, ki je že prej zaslovela v izvedbi Beatlov. Leto pozneje je sledil Fearless, komercialno najuspešnejši album njegove kratke glasbene kariere. Z njega je prišel tudi njegov najbolj znani samostojni singel I Do the Rock, ki se je uvrstil na ameriško lestvico Billboard Hot 100.

Tretji album Simplicity je izšel leta 1981. Večjega komercialnega uspeha ni dosegel in Curry je po njem samostojno glasbeno kariero postopoma postavil na stranski tir. Načrtovan je bil še četrti album No Love on the Dole, vendar ni nikoli izšel.

Glasbe kljub temu ni opustil. Še naprej je pel v gledaliških in filmskih vlogah ter na različnih projektih, njegov izraziti bariton pa je postal eden njegovih zaščitnih znakov tudi pri glasovnem igralstvu. Curryjeva tri samostojna albuma so danes nekoliko pozabljen del njegove kariere, vendar lepo pokažejo, da njegova glasbena plat ni nastala šele s Frank-N-Furterjem. Oder in petje sta bila del njegove zgodbe že od samega začetka.

Nazaj na oder

Čeprav so ga milijoni poznali predvsem s filmskih in televizijskih zaslonov, Tim Curry gledališča nikoli ni zares zapustil. Prav na odru se je njegova kariera začela in tja se je skozi desetletja vedno znova vračal. Že leta 1981 je na Broadwayu igral Wolfganga Amadeusa Mozarta v drami Amadeus in si prislužil prvo nominacijo za nagrado Tony. Druga je sledila leta 1993 za glavno vlogo v muzikalu My Favorite Year.

Njegova najbolj odmevna poznejša gledališka vloga pa je prišla leta 2004, ko je v muzikalu Spamalot, nastalem po komediji Monty Python and the Holy Grail, zaigral kralja Arthurja. Predstava je najprej zaživela v Chicagu, nato pa se je leta 2005 preselila na Broadway. Curry se je znašel sredi značilnega montypythonovskega absurda, v družbi Hanka Azarie, Davida Hyda Piercea in drugih, vloga pa mu je prinesla še tretjo nominacijo za Tonyja, tokrat za najboljšega igralca v muzikalu.

Spamalot je postal velika uspešnica in leta 2005 osvojil Tonyja za najboljši muzikal. Curry je vlogo kralja Arthurja leta 2006 prenesel še na londonski West End, s čimer se je po desetletjih filmske in televizijske kariere vrnil na odre mesta, kjer se je vse skupaj začelo.

Njegova gledališka pot je tako povezovala skoraj celotno kariero: od Hair in majhnega Rocky Horror Showa prek Amadeusa do velike broadwayske uspešnice Spamalot. Curry je bil trikrat nominiran za Tonyja, a ga nikoli ni osvojil. Njegov zadnji večji povratek na oder pa je prišel tik pred dogodkom, ki mu je življenje čez noč povsem spremenil.

Možganska kap in zadnja leta

Julija 2012 je Tim Curry doživel hudo možgansko kap. Novica je v javnost prišla šele naslednje leto, njegova predstavnica pa je takrat povedala, da okreva doma v Los Angelesu. Posledice so bile trajne: Curry je odtlej uporabljal invalidski voziček, njegova kariera pred kamerami in na gledaliških odrih pa se je praktično končala.

Igralstvu se kljub temu ni povsem odpovedal. Nadaljeval je predvsem z glasovnim delom, pri katerem posledice kapi niso predstavljale tako velike ovire. Leta 2014 je na primer posodil glas Darthu Sidiousu oziroma cesarju Palpatinu v animirani seriji Star Wars: The Clone Wars, kjer je po smrti Iana Abercrombieja prevzel vlogo v zadnjih epizodah pete in šeste sezone.

Leta 2015 se je prvič po kapi vrnil tudi na oder, čeprav ne v klasični igralski vlogi. Sodeloval je pri dobrodelnem branju predstave What About Dick? v Los Angelesu, istega leta pa je na podelitvi nagrad Actors Fund prejel priznanje za življenjske dosežke. Ob tej priložnosti je tudi javno spregovoril o okrevanju in poudaril pomen humorja pri soočanju s posledicami kapi.

Poseben povratek h koreninam je sledil leta 2016. Televizijska mreža Fox je pripravila The Rocky Horror Picture Show: Let's Do the Time Warp Again, novo televizijsko različico zgodbe, ki ga je štiri desetletja prej naredila slavnega. Frank-N-Furterja je tokrat igrala Laverne Cox, Curry pa se je pojavil kot pripovedovalec oziroma kriminolog. Leta 2020 se je pridružil še virtualnemu branju izvirnega Rocky Horror Picture Showa.

Zdravstvene težave so mu v zadnjih letih močno omejile nastopanje, vendar se Curry ni povsem umaknil iz javnosti. Občasno se je udeleževal srečanj z oboževalci in drugih dogodkov, njegovi starejši filmi pa so medtem pridobivali nove generacije občinstva.

Tim Curry je umrl 26. avgusta 2026 na svojem domu v Los Angelesu, star 80 let. Novico je sporočila njegova dolgoletna menedžerka Marcia Hurwitz. Vzrok smrti ob prvih objavah ni bil naveden. Za njim je ostala kariera, ki je trajala skoraj šest desetletij in segala od londonskega gledališča do Hollywooda, televizije, animiranih filmov, videoiger in glasbe.

Njegova posebnost ni bila v tem, da bi se v svojih vlogah izgubil in postal neprepoznaven. Pogosto je bilo ravno nasprotno. Curry je v like prinesel izrazito teatralnost, glas, obrazno mimiko in smisel za pretiravanje, zaradi katerih je bil vedno nezgrešljivo Tim Curry. Znal je biti smešen in grozeč hkrati, eleganten in grotesken, predvsem pa skoraj nikoli dolgočasen.