Čebelica Maja že 50 let leta po evropskih televizijskih zaslonih

Toda zgodba radovedne rumeno-črne junakinje je precej starejša, pri nas pa ima Maja še posebno mesto tudi v zgodovini slovenske sinhronizacije.

»Nekoč, že dolgo je tega ...« Za več generacij slovenskih otrok je bilo dovolj že prvih nekaj taktov in glas Janka Ropreta, da je bilo jasno, kdo prihaja na televizijski zaslon. Čebelica Maja, njen nekoliko bolj previdni prijatelj Vili, kobilica Flip in množica drugih prebivalcev travnika so postali del televizijskega otroštva tudi pri nas.

Evropska televizijska Maja je te dni dopolnila 50 let. Nemški ZDF je prvo epizodo serije Die Biene Maja predvajal 9. septembra 1976, deset dni pozneje pa jo je začel predvajati še avstrijski ORF. Risanka je bila sicer izdelana že leto prej in je bila od 1. aprila 1975 predvajana na Japonskem. Prva serija je obsegala 52 približno 26-minutnih epizod.

Maja je v resnici stara že 114 let

Začetki male čebele segajo precej dlje od televizije. Nemški pisatelj Waldemar Bonsels je leta 1912 izdal knjigo Die Biene Maja und ihre Abenteuer oziroma Čebelica Maja in njene dogodivščine. Knjiga je postala velika uspešnica, zgodba pa je že v prvi polovici 20. stoletja dobivala nove priredbe. Med njimi je bil celo nemi film iz leta 1926, v katerem so namesto risanih junakov nastopale prave žuželke. 

Televizijska različica, kakršno poznamo danes, je nastala na precej nenavaden način. Josef Göhlen, takratni vodja otroškega in mladinskega programa ZDF, je pred tem sodeloval že pri nastanku televizijske različice Viki in mogočni možje. Skupaj z avstrijskim ORF je iskal naslednjo veliko otroško serijo in izbira je padla na Majo. Po pripovedovanju ustvarjalcev naj bi se zamisel dokončno izoblikovala leta 1974 med vožnjo s taksijem po Münchnu.

Čeprav jo Evropejci pogosto dojemamo kot nemško oziroma avstrijsko risanko, je bila Maja pravzaprav anime. Zgodbe in zasnova so nastajale ob sodelovanju evropskih partnerjev, animacijo pa so izdelovali na Japonskem pri studiu Zuiyo Enterprise, iz katerega je pozneje nastal Nippon Animation. Režiser prve serije je bil Hiroshi Saitō. Nastala je tako ena značilnih evropsko-japonskih koprodukcij sedemdesetih let, podobno kot pri Vikiju.

Vili, Flip in precej drugačna Maja

Televizijska različica se je precej oddaljila od Bonselsove knjige. Ustvarjalci so svet travnika razširili in mu dodali like, ki jih danes skoraj ni mogoče ločiti od Maje. Med njimi je predvsem dobrodušni in nekoliko lenobni Vili, ki ga v izvirni Bonselsovi zgodbi sploh ni bilo. Pomemben je postal tudi kobilica Flip, Maja pa je iz knjižne junakinje postala izrazito radovedna, samosvoja in nekoliko uporniška mala čebela, ki nenehno raziskuje svet zunaj panja.

Uspeh prve serije je bil tako velik, da je sledila še druga serija z dodatnimi 52 epizodami. Skupaj je tako klasična Maja dobila več kot sto televizijskih dogodivščin, ki so jih prodali po velikem delu sveta.

K uspehu je ogromno prispevala tudi glasba. Melodijo znamenite naslovne pesmi je napisal češki skladatelj Karel Svoboda, nemško različico pa je zapel Karel Gott. Pesem je postala skoraj tako prepoznavna kot risanka sama in Gott jo je pozneje posnel tudi v češčini in slovaščini.

Maja je bila pomembna tudi za Slovenijo

Čebelica Maja ima posebno mesto tudi v zgodovini slovenske televizije. Že leta 1977 so jo sinhronizirali v slovenščino, pri čemer je šlo za prvo daljšo, približno polurno risano serijo, ki je pri nas dobila večglasovno slovensko sinhronizacijo. Pred tem so bile sinhronizirane predvsem krajše risanke, pri katerih je zgodbo pogosto pripovedoval en sam glas. Čebelica Maja je zato pomenila pomemben korak proti načinu sinhronizacije risank, ki je pozneje postal samoumeven.

Za današnje razmere je bilo snemanje skoraj neverjetno. Jurij Souček se je pozneje spominjal, da ustreznega sinhronizacijskega studia sploh še niso imeli. Snemali so v prostorih nekdanjega Triglav filma, zaradi akustike pa so si igralci pri delu čez glavo poveznili celo odejo in izpod nje gledali na platno. Če se je kdo zmotil, posnetka ni bilo mogoče preprosto digitalno popraviti, ampak je bilo treba trak prevrteti do primernega mesta in del dialoga posneti še enkrat.

Maji je glas posodila Maja Osojnik, Vili je bil Marko Okorn, Flip Jurij Souček, Kasandra Majda Potokar, drugi glasovi pa so bili še Marjan Hlastec, Jože Mraz, Mila Kačič, Jernej Kolbel, Janko Šintler, Selina Drolc, Veronika Drolc in Doris Vozny, vse skupaj pa je režiral Jože Vozny.

Slovenska različica pa je dobila še nekaj, kar je ostalo v kolektivnem spominu: naslovno pesem v izvedbi Janka Ropreta. Tako kot je za nemško govoreči prostor Maja skoraj neločljivo povezana z glasom Karla Gotta, jo slovenske generacije poznajo po Ropretovi izvedbi. Še desetletja pozneje je bila prav ta pesem omenjana kot tista, ki jo slovensko občinstvo povezuje s klasično japonsko risanko.

Maja ni nikoli zares odletela

Čebelica Maja je medtem večkrat zamenjala podobo. Leta 2012 je nastala nova računalniško animirana serija, sledili so celovečerni filmi in nove slovenske sinhronizacije. Toda za generacije, ki so odraščale v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, ostaja prava Maja tista ročno narisana: z velikimi očmi, rumenimi lasmi in Vilijem ob sebi na travniku. Zanimivo je tudi, da je njena televizijska zgodovina skoraj idealen primer kulturnega prepletanja: nemška knjižna junakinja, avstrijsko-nemška televizijska pobuda, japonska animacija, češka melodija in nato desetine lokalnih različic po svetu. V Sloveniji je dobila še svoje glasove in svojo pesem.

Ko je 9. septembra 1976 prvič priletela na evropske televizijske zaslone, si verjetno nihče ni predstavljal, da jo bodo otroci gledali še pol stoletja pozneje. Petdeset let pozneje Maja še vedno leta nad istim travnikom – le televizorji, pred katerimi jo gledamo, so se medtem precej spremenili.